Lasje so mi šli pokonci, ko mi je kolega pred kratkim rekel, da gre na letališče v Graz ... namesto v Gradec. K sreči se za Benetke in Dunaj nihče ne zmoti. Če še v Sloveniji ne znamo poskrbeti za slovenščino, kako bo šele čez meje. V Celovcu in vseh treh koroških dolinah je izrinjena, v javnem življenju prav nič prisotna. Prejšnji teden je predstavnica z avstrijske Koroške na vseslovenskem srečanju v državnem zboru povedala, da je odkar je javno deklarirana kot Slovenka izvržena iz mnogih procesov, tudi kadrovskih. Dodala je, da je zelo pomembno, kako matičen narod (torej Slovenci) vidi samega sebe.

Kar zgrozil sem se, ko sem danes ob cesti videl ta plakat: Klagenfurt je v Sloveniji vendarle Celovec! Zato protestiram proti takim napisom, prav tako podpiram pobudo Svetovnega slovenskega kongresa proti ravnanju Obija v Novi Gorici, ki jo v celoti objavljam.

Svetovni Slovenski Kongres odločno zavrača prakso, ki jo uvaja novogoriška veleblagovnica OBI. Vodstvo te avstrijske trgovske verige se je odločilo, da v vseh prostorih novogoriške veleblagovnice, kakor tudi zunaj nje, poleg slovenskih namesti še italijanske napise. Nova Gorica ni in nikoli ne bo dvojezično ozemlje, zato samovoljna odločitev OBI-ja pomeni izjemno nevaren presedan. V slovenskih krajih ob meji bodo temu zgledu namreč sledile še druge trgovske verige. Tujce pač zanima zgolj zaslužek; v svoji pohlepni bitki za profitom (ki praktično v celoti odteka drugam) se ne bodo več ozirali na kulturno-jezikovne interese majhnega slovenskega naroda. Celotno oblast, tako nacionalno kot lokalno, ki bi bila dolžna zaščititi slovenski jezikovni prostor, ta nezaslišan kulturno-jezikovni škandal očitno pušča povsem neprizadeto. Še več, župan in poslanec Brulc, je OBI-jev novogoriški megacenter celo osebno odprl.
Različne tuje, zlasti nemško-avstrijske trgovske verige (SPAR, HOFER, LIDL, … ), imajo tudi v obmejnem prostoru na italijanski strani veliko število veleblagovnic, kamor že desetletja derejo množice nakupovalcev iz Slovenije, toda v nobeni, prav nobeni blagovnici na italijanski strani ni opaziti niti najmanjšega slovenskega napisa; da popolne nezmožnosti komuniciranja prodajnega osebja v slovenskem jeziku niti ne omenjamo posebej. Vendar Slovenci vseeno množično nakupujejo v teh prodajnih centrih na italijanski strani in pustijo tamkaj stotine milijonov evrov. Na naši strani pa nobena prodajalna, bencinska črpalka ali gostilna ne zaposli človeka, ki ne zna dobro italijansko. Slovenci se torej sami postavljamo v vlogo manjvrednega ljudstva, ki se mora vsem prilagajati, uklanjati in prilizovati, ki se torej mora ponižno plaziti pred vsemi. Če se Italijanom splača kupovati bencin v Sloveniji, bi k nam prihajali tudi če bi prodajalci z njimi govorili po slovensko. Toda če je podložniška mentaliteta Slovencev pač takšna kakršna je, pa je naravnost nepojmljivo, da na tako hude jezikovne stranpoti ne reagira nobena od pristojnih oblastnih institucij. Vse to dokazuje, da Slovenija postaja banana republika, ki je za nekaj ekonomskega interesa pripravljena docela pozabiti na svoje dostojanstvo in na namen, zaradi katerega je bila pred osemnajstimi leti sploh ustanovljena.
Svetovni Slovenski Kongres zahteva, da pristojne instance nemudoma reagirajo in od novogoriškega OBI-ja terjajo takojšen umik vseh italijanskih napisov in prenehajo prisiljevati zaposlene, da komunicirajo v italijanskem jeziku.