Matjažev blog

Včeraj smo bili prvič zunaj. Kakšen občutek! Vsaj tako je rekla žena. Najbrž mora biti res, ko po nekaj dneh zapustiš zidove in zadihaš svež zrak. Sicer kakšne temperaturne razlike ni, a zrak je drugačen. Opaziš tudi stvari, ki jih sicer ne: veter recimo, pravzaprav vetrič. Ta je sicer blagodejen, za druge pa lahko že malo problematičen. V glavnem: žena je uživala, dojenček tudi, saj je pridno spal v vozičku, sestrici pa sta veselili, ker sta lahko vozili dojenčka v vozičku. O, da bi bilo takih dni še veliko: toplih, sončnih ...
Ne spomnim se, kdaj se bil julija nazadnje doma, vedno grem namreč v tem času na dopust. Letos pa julijske dni preživljamo doma. Delovnih obveznosti je manj, je pa zato več časa za uživanje v naravi. Zato lahko rečem, da je odlično, da bi pravzaprav lahko dopust kdaj preživeli tudi doma. Morda je celo bolj stresno, ko pred odhodom finiširaš v službi, potem pakiraš, sledi (včasih kar dolga) vožnja, nato razpakiranje ... Dopust doma - vredno premisleka.

Odkar se je rodila Meta, je naš dom poln okraskov, risbic in izdelkov (kaj šele bo, saj je stara komaj teden dni). Starejši sestrici sta jo sprejeli z veliko ljubeznijo. Hvala Bogu! Pojeta ji pesmi, jo pestujeta, dajeta dudo, rišeta ... in v zibko sta naložili lepo vrsto igračk, da se bo mala z njimi igrala (dobro, da ne vesta, da se še ne). Po drugi strani pa so za starejši dve najbolj zanimive igrače, ki je dobila dojenčica. Ta je seveda prijazna in jih rade volje posodi. Kot je bila posebna naloga, da sva z ženo ustvarila ozračje ljubezni ob prihodu druge punce, bo zdaj treba to nalogo razširiti še na novega člana. Menim, da bo lažje, tudi zaradi razlike v letih.

Po dolgem času sem spet imel priložnost pripraviti oddajo Naš gost. Odločil sem se, da k pogovoru povabim rojaka iz Argentine. Nenazadnje je to mesec, ko se je zgodilo kar nekaj prireditev za rojake, ena se bo še na začetku prihodnjega meseca. S Hermanom Zupanom sva se pred leti srečala v državnem zboru. Tam mi je dal slovensko mobilno telefonsko številko, ki je še vedno veljala. Za snemanje sva se hitro dogovorila - že dan po prvem telefonskem klicu. Nisem verjel, da je gospod - letnik 1924 - tako zaseden, pa hkrati tako čil v mislih in da mu beseda tako zelo teče. Navdušil me je s svojim optimizmom, da se v življenju ni bal drznih odločitev, da je vedno zvesti in dejavni član slovenske skupnosti v Argentini. Ko sem ga vprašal, kako je kaj s slovenstvom tam, je dejal, da je še bolj močno kot pred šestdesetimi leti. Da je vse več mladih vključenih v njihove dejavnost in da domove in organizacije vodijo mladi ljudje - stari od 35 do 45 let. V vsej lepi zgodovini slovenskih povojnih izseljencev v kakega od njihovih domov ni vstopil še noben policist. Lepo skrbijo tudi za starejše in onemogle člane svoje skupnosti. Skratka: zelo prijetno se mi je bilo pogovarjati z njim. Prisluhnite tudi vi.

Nekateri so včeraj pogledovali na koledarje, če je kakšen praznik - zapovedan ali ne, državen, dela prost dan kajpak ni bil. Pa je bil praznik: za nas, našo družino, našo hišo. Zato sem razobesil zastavo, ker se je rodila nova Slovenka in je prišla domov! Nekateri so me gledali čudno. Najbrž tako, kot župnika nekje na Dolenjskem, ki je za začetek birme uvedel petje slovenske himne. Ne pripadam kakšni nacionalni stranki, mi pa narodna zavest ne da, da bi ne pokazal, kdo smo in za kaj smo se borili v zgodovini in pred 18-imi leti. Tukaj ne bi pisaril o zastavah pri naših južnih sosedih, veliko pa sem jih videl nedavno na Švedskem - kjer pa je vsako izkazovanje nacionalnosti krepko prepovedano. Naj torej živi nova Slovenka in z njo Slovenija!

Komaj verjamem lastnim očem. Potem, ko je bil plakat nekaj časa popravljen na roko (je šlo še komu na živce), so ga zdaj zamenjali. Ne vem, ali še kakšen po Sloveniji. Vesel bom, če mi sporočite.