Matjažev blog

Rolanje je (še) eden od športov, ki mi je pri srcu. Prvič sem na kolescih stal pred kakimi desetimi leti, v tem času pa mineva (mesec gor ali dol) šest let, odkar sva se z ženo udeležila tečaja rolanja, ki ga je za radijce zorganizirala Lidija ;) Nekajkrat sva rolala po okoliških vaških cestah, sam sem parkrat rolal iz Šentvida do središča Ljubljane, enkrat iz Kranja do doma, pa od Orehka do Škofje Loke, pa okoli blejskega jezera ... Pred dvema letoma je na rolerje prvič stopila najstarejša hči, letos tudi srednja. Vozili sta se v glavnem bolj pred hišo, občasno do knjižnice ali pokopališča. Danes pa smo se zapeljali do sosednje vasi (poldrugi kilometer), saj so minuli konec tedna cesto na novo asfaltirali. To je užitek! Kot bi se peljal po maslu ... Najmlajša nas zaenkrat spremlja še iz vozička. A čas tako hitro teče ...

Ne bom pisal o evroviziji, letos je nisem spremljal. Petkov in sobotni večer sta bila drugače glasbeno obarvana. Včeraj sem bil na koncertu z naslovom Sladke sanje. Pripravil ga je mladinski pevski zbor osnovne šole Orehek Kranj. To ni bil poslovilni koncert zbora, ampak devetošolcev v njem, ki so pripomogli k lepim dosežkom zbora in zato so obujali sladke spomine. Odličen večer je bil, odlično petje in vse, kar je bilo s tem povezano. Odlično so se v vlogi voditeljev znašli pevci in pevke in pripravili tudi presenečenje (tudi 'šolsko zaroto' proti piscu teh besed).
Drugi glasbeni presežek pa se je zgodil nocoj. V kranjski gimnaziji je potekal Festival oktetov Kranj. Bil je prvi tovrstni in glede na odličen odziv ne zadnji. Če bo le še dovolj zagnanosti in dobre volje pri srcu projekta, Nacetu Vidmarju, članu Kranjskega okteta, ki je glavni organizator. Petje je bilo odlično od prvega do zadnjega okteta, ko pa je zapel Slovenski oktet ... pa ne najdem besed, vrhunsko bi bilo premalo. Za zaključek so zapeli vsi skupaj: 72 moških pod taktirko Jožeta Vidica. Globoko doživetje.

72 pevcev pod taktirko Jožeta Vidica je zapelo Pod oknom in Triglav moj dom.

Bili so dogodki (obisk pri rojakih v Belgiji in Nemčiji), bile so ideje (prisrčna srečanja z rojaki), bile so želje (ta teden vsaj dvakrat iti s kolesom do radia) kaj napisati na blog, a ni bilo časa. Danes ga v osnovi tudi naj ne bi bilo. Načrtoval sem, da bom nocoj pisal vezno besedilo za sobotni prvi Festival oktetov Kranj. A je prišlo po elektronski pošti :-) in me prijetno presenetilo ... Zdaj imamo na tleh luknjo (beri: kamen mi je padel od srca). Ne da bi bil nevesten. Sem odgovoren in naredim vse stvari vsaj nekaj dni pred rokom (v radijskem jeziku: nekaj ur pred predvajanjem). Včasih je to prej, včasih pa res zadnji hip. Tako presenečenje pa je prav prijetno: narediti nekomu, ki tega ne pričakuje, nekaj dobrega. Upam, da bo dober tudi sobotni večer. Če bo pa še kakšno presenečenje, bo moj odgovor: improvizacija.

V četrtek sta me Mateja in Nataša kar pošteno čakali pred odhodom domov. Nisem namreč našel ključa od ključavnice. Prebrskal sem okolico mize, studia, kjer sem snemal, wc-ja, kjer sem se preoblačil, preložil sem vsebino nahrbtnika - nič, ni ga bilo. Skoraj sem že obupal, pa sem se spomnil na svetega Antona Padovanskega, se mu priporočil in v isti sekundi sem pogledal tja, kjer sem prej že stokrat, a tokrat sem zagleda ključ. Podobno sem mi zgodilo isti večer, ko sem iskal denarnico. Preobrnil sem pol stanovanja, a šele ko sem se priporočil njemu, sem jo zagledal. Več o njem.

Na radiu smo se pridružili akciji British Councila in danske ambasade v Ljubljani. Nekateri že pridno od začetka meseca kolesarijo na delo, pred dnevi smo se zbrali tudi Gorenjci. O tem tudi piše Mateja. Do zdaj smo kolesarili v paru, včeraj pa smo se le uskladili in prišli vsi skupaj. Občutek je zelo dober, je neke vrste 'team building', pa tudi na telo in duha dobro vpliva. Vsakič, ko sem šel, sem se zbudil neprespan, na kolesu pa sem se popolnoma prebudil in razmigal, zbistril možgane in se nadihal svežega zraka.