Matjažev blog

Danes se je v Ljubljani sklenil seminar za izseljenske učitelje. 12 jih je bilo iz Kanade in ZDA, srečal sem nekaj znanih obrazov, vesel pa sem bil, da se učiteljskim vrstam pridružujejo tudi mladi. Pripravili so zanimivo glasilo Moč korenin, pa tudi zanimiv zaključni program - z recitacijami in tudi petjem. Reportažo boste slišali v eni od prihodnjih oddaj Slovencem po svetu in domovini, krajši prispevek pa že nocoj v Mozaiku dneva.
Zanimivo je bilo, ko je minister Boštjan Žekš omenil, da se interes za učenje slovenščine ponekod povečuje in da jezik je pomemben, še bolj pomembno pa je slovenstvo v srcu. To se je, žal, tudi pokazalo. Kar nekako zmeden sem bil, ko sem pri tistih, ki naj bi druge učili slovenščino, opazil slabo znanje. A kot pravijo, ne sodi nikogar, če nisi bil uro v njegovih čevljih. Predpostavljam, da je kriza, da ni lahko dobiti ljudi, ki bi bili pripravljeni žrtvovati se in učiti slovenščino. Verjamem, da jim tak seminar lahko zelo koristi in da se z dobro voljo naredi več kot s polno glavo.

Pred dnevi sem se imel priložnost pogovarjati z misijonarko v Jeruzalemu, Marijo Zadravec, sestro salezijanko oz. hčerjo Marije Pomočnice. Četrt stoletja je že na Bližnjem vzhodu, deset let že deluje v svete mestu, v skupnosti imajo vrtec, v katerega hodijo izraelski in palestinski otroci. Povedala je, kako je poteka to sožitje, kako je sicer živeti v Sveti deželi. Poudarila je, da je tisto, kar vidimo vsak dan pri poročilih, le drobec, ki ga novinarji v svoji senzacionalnostni drži iščejo. To je le delček celote. Konflikti in nemiri so, a to je le delček. Poudarila je, da je treba biti pozoren na vir novic in si iz različnih zornih kotov ustvariti pravo sliko. V pogovoru, ki mu boste prisluhnili v eni od decembrskih oddaj Svet na dlani, je povedala še veliko zanimivosti iz Svete dežele, spregovorila je tudi hebrejsko in arabsko.

Na današnje romanje treh Slovenij, ki je bilo na Svetih Višarjah nad Kanalsko dolino, sem se podal s kolesom. Ne sicer od doma, pa ne da ne bi zmogel, le časovno bi bila bolj kriza. Na gori je bilo namreč treba biti že ob 10.30, ko se je začelo predavanje. Torej sem izbral krajšo pot. Z avtom sem šel do Mojstrane in prekolesaril 37 km v eno smer. Ves čas po kolesarski poti - najprej njenem slovenskem, nato pa še italijanskem delu. Povprečna hitrost je bila 22 km/h, za pot sem potreboval 100 minut v eno smer, najvišja hitrost pa ni presegla 35 km/h. Na hrbtu sem imel 8 kg težak nahrbtnik s snemalno opremo.

Full story »

Včeraj sem se podal v Libeliče na Koroško, kjer poteka 14. tabor slovenskih otrok z vsega sveta v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa. Libeliče ležijo na slovensko - avstrijski meji. V zgodovino so prišle leta 1922, ko so krajani po dodatnih prizadevanjih uspeli izničiti rezultate plebiscita iz leta 1920 in se priključiti Jugoslaviji. Od Ljubljane so oddaljene 130 km, vožnja je s postanki trajala dobri dve uri.

Prišel sem ravno po kosilu in pred odhodom mladih v Velenje, tako smo na hitro posneli reportažo. Nastali so lepi pogovori, ki jih boste slišali v eni od oddaj Slovencem po svetu in domovini.

Nazaj grede sem se podal čez Podjuno. Časovno je vzelo približno enako časa, kilometrov pa je bilo manj. Na poti sem opazil tudi nedavno postavljen dvojezični krajevni napis za Pliberk, ki so ga neznanci pred nekaj dnevi pomazali z rdečo barvo. Sledovi se še vidijo. Se je pa od Pliberka do Podjune lepo lovil signal Radia Ognjišče na frekvenci 95,7 s Tolstega vrha.

28. julija smo, sredi poletja, a vremenska sprememba minuli konec tedna je prinesla tudi pridih jeseni. Danes zjutraj me je dober del kolesarjenja spremljala megla. A kmalu se je pokazalo, kdo je močnejši. Sonce, seveda.

Hvala Bogu, je napoved za popoldne obetav- nejša. A že jutri bo spet poslabšanje. Upam, da se tisto, kar je napovedano za vikend, uresniči.

V nedeljo bo namreč tradicionalno romanje treh Slovenij na Višarje. Letos bi rad poromal s kolesom.