Na današnje romanje treh Slovenij, ki je bilo na Svetih Višarjah nad Kanalsko dolino, sem se podal s kolesom. Ne sicer od doma, pa ne da ne bi zmogel, le časovno bi bila bolj kriza. Na gori je bilo namreč treba biti že ob 10.30, ko se je začelo predavanje. Torej sem izbral krajšo pot. Z avtom sem šel do Mojstrane in prekolesaril 37 km v eno smer. Ves čas po kolesarski poti - najprej njenem slovenskem, nato pa še italijanskem delu. Povprečna hitrost je bila 22 km/h, za pot sem potreboval 100 minut v eno smer, najvišja hitrost pa ni presegla 35 km/h. Na hrbtu sem imel 8 kg težak nahrbtnik s snemalno opremo.

Na zgornji fotografiji je vidno, kako se italijanska kolesarska pot konča in nadaljuje slovenska.

Od Mojstrane do Rateč se pot lepo vzpenja, nato pa do Trbiža spušča. Poteka po trasi nekdanje železniške proge. Na to spominjajo tudi stavbe postaj. Kolesarska pot je res lepa, kolesarjenje prav nič naporno, lepo so urejena počivališča in tudi oznake, tako da se je težko izgubiti.

Križišče - levo proti Avstriji, desno proti Sloveniji.



Na poti ni večjih vzponov ali spustov, je pa veliko mostičkov in mostov.

Tako pa me je v objektiv ujela novinarka Družine, Ksenja Hočevar, na vrhu Višarij.