Matjažev blog

V teh dneh je je povsod veliko, marsikje precej preveč. Kar strese me ob gledanju različnih fotografij, ki jih ljudje iz raznih koncev Slovenije objavljajo in pošiljajo na nekatere medije. Sočustvujem z njimi.
Zakaj je to potrebno? Zakaj trpijo nedolžni? Si res tako hotel? Je to res pot do Tebe? Je to res preizkušnja zaupanja? In kakšna bo nagrada za pravilen odgovor? Da, je nimaš? Da jo pričakuješ od nas?
Voda pa je v teh dneh v objektih, ki so daleč od rek in potokov. Pa ne le v najvišjem nadstropju, kot na spodnji fotografiji, tudi v kleteh pride skozi instalacije. Kdo bo dajal

odgovor?

Pravkar je za mano in poslušalci tudi redna sredina oddaja Glasba z znamko. Z njo smo naredili piko na i tako lepemu dnevu. Ste ga preživeli v naravi? Jaz sem ga, večinoma. Najbrž sem bil še zadnjič letos v kratkih hlačah in rokavih na kolesu. Vremensko čudovit dan je bil, pa tudi drugače. Človek se dobro počuti, če nekomu pomaga, naredi nekaj za nekoga, ki tega ne more narediti in tudi ne poplačati. Beseda hvala pove vse. No, iz nocojšnje oddaje mi v spomin 'leti' Senekina misel, ki jo je poslal David: Zakonitost daru, ki ga prijatelj nakloni prijatelju, je v tem, da prvi pozabi, da je kaj dal, drugi pa se vedno spominja, da je prejel.

Samo v vednost prilagam fotogradivo v pojasnitev morebitne odsotnosti na delovnem mestu oz. morebitnih čudnih reakcij. Gobarska 'sreča' se mi je nasmehnila na robu gozda ob prijetnem popoldanskem sprehodu.

Ko sem se danes vozil po avstrijski Koroški (šel sem v Pliberk, na konferenco slovenskih glasbenikov iz sveta in Slovenije), sem na slovenskem radijskem sporedu ujel, da se tam šele v ponedeljek začenja šolski pouk. Blagor jim :-) V Sloveniji je bil danes osmi šolski dan. Naša prvošolka je domov prinesla torbo in hitela kazati, kaj vse so že naredili. Na prvi pogled nič novega - barvali so in risali. A navdušenje je kar kipelo iz nje. In lepo mi je bilo pri srcu. Sem si pa k srcu vzel tudi besede Damjane Šmid, ki sem jih prebral v Gorenjskem glasu. Za vse so lahko dober motiv za to šolsko leto: Tudi učitelji so samo ljudje. Računajmo na njihovo strokovnost in upoštevajmo njihovo človeško naravo. Konec koncev dobijo v razrede rezultate naše vzgoje in je njihov delež le majhen dodatek k temu, kar dajemo starši. Zato velja, da vedno pometimo pred svojim pragom, preden se lotimo pometanja drugje. Več...

Včeraj in danes smo sodelavci romali na Svete Višarje. Več si lahko preberete tu in tu in tu. Moji vtisi na koncu so zelo prijetni. Lepo smo se namreč imeli, se lepo razumeli, bili povezani, solidarni, sočutni, potrpežljivi. Resda vreme včeraj za kolesarjenje ni bilo idealno, a tudi to izkušnjo je treba sprejeti. V dežju kolesaril še nisem in najbrž ne bi kar tako, brez smisla in cilja.
Blizu desetkrat sem že bil na Svetih Višarjah, a šele zdaj jih nekoliko bolje poznam. Do danes nisem vedel, kako so nastale, kakšno umetniško bogastvo skriva cerkev, kako radi ljudje tja poromajo in kakšen združevalni pomen imajo. Vse to smo razkrili v pogovorih s sogovorniki v dopoldanskih minutah.
Vse lepo in dobro po dveh dneh ima le majčken kanček grenkobe: ne morem razumeti, kako lahko nekdo nekam poroma, pa s seboj ne povabi nekoga, ki bi tudi rad šel a nima prevoza? Je romanje lahko sebično dejanje?