Včeraj in danes smo sodelavci romali na Svete Višarje. Več si lahko preberete tu in tu in tu. Moji vtisi na koncu so zelo prijetni. Lepo smo se namreč imeli, se lepo razumeli, bili povezani, solidarni, sočutni, potrpežljivi. Resda vreme včeraj za kolesarjenje ni bilo idealno, a tudi to izkušnjo je treba sprejeti. V dežju kolesaril še nisem in najbrž ne bi kar tako, brez smisla in cilja.
Blizu desetkrat sem že bil na Svetih Višarjah, a šele zdaj jih nekoliko bolje poznam. Do danes nisem vedel, kako so nastale, kakšno umetniško bogastvo skriva cerkev, kako radi ljudje tja poromajo in kakšen združevalni pomen imajo. Vse to smo razkrili v pogovorih s sogovorniki v dopoldanskih minutah.
Vse lepo in dobro po dveh dneh ima le majčken kanček grenkobe: ne morem razumeti, kako lahko nekdo nekam poroma, pa s seboj ne povabi nekoga, ki bi tudi rad šel a nima prevoza? Je romanje lahko sebično dejanje?