Matjažev blog

Včeraj je bilo možno prvič, nocoj pa v ponovitvi poslušali oddajo Naš gost, ki sem jo posnel z rojakom iz Argentine, pomožnim škofom v Buenos Airesu, mons. Vinkom Bokaličem Igličem. Za to soboto sem bil na vrsti za pripravo oddaje. Nekaj časa sem že tuhtal, gosta imel v mislih, si že izposodil gradivo za pripravo, a ga kar nisem in nisem poklical. Pa je prišlo sporočilo, da bo v Slovenijo prišel mons. Bokalič. Hitro sem šel v akcijo. Edina možnost je bila v soboto, 18. septembra. Uro sem izvedel šele ob 2h ponoči, ko se je škof pripeljal v Slovenijo. Snemala sva ob 11h. Drugače sploh ni šlo, kajti naslednji dan je imel tri slovesnosti, nato pa je že šel nazaj. Kaj je nastalo, lahko poslušate na posnetku. Vtisi so bili že na začetku dobri. Bil je zelo preprost in ponižen. Čeprav že vrsto let ni povezan s Slovenci, razen z domačimi, saj je ves čas deloval na argentinskih župnijah, se je potrudil za lepo slovenščino. V studiu je bila tudi njegova sestra Mimi, ki ga je spremljala na obisku rojstnih krajev njunih staršev in je tudi povedala nekaj besed. Več ...

Obnavljamo hiše, pohištvo, motorje ... midva pa ta konec tedna obnavljava najin zakon. Sva na Ljubelju, v Oazi miru, tu je še 18 drugih parov, pa veliko otrok, pa seveda p. Lojze Markelj. Lepo je, zelo. Vidiva, kako je potrebno obnoviti najin temelj. Nekaj misli, ki so nam bile dane v razmislek: partner se spremeni, če je ogret v ljubezni, pomembno je odkriti, kaj je prav, ne kdo ima prav, v zakonu je glavni tisti, ki ljubi in odpušča, pogovor se začne s pohvalo, kje je Odrešenik v najinem zakonu, ne dovoliti satanu, da pride v zakon ...

Jutranji program sem oblikoval povsem Slomškovo. Zanimalo me je, kakšen je utrip na Ponikvi, kjer se je rodil in v Mariboru, kjer je umrl in je pokopan ter tudi kaj pomeni učiteljem, katerih zavetnik je.

Full story »

Z dnevom brez avtomobila se je končal tudi letošnji teden mobilnosti. Potuj pametneje, živi bolje je bilo letošnje geslo. Organizatorji so nas sedem dni na različne načine spodbujali, naj avto na krajših relacijah zamenjamo za hojo ali kolo. Če bi potovali vsaj 30 minut na dan, bi veliko naredili za lastno zdravje tudi za to, da bi bilo okolje manj hrupno in manj obremenjeno škodljivimi izpusti. 75 minut na dan preživimo v avtu, to je letno 450 ur oziroma 19 dni, to je v primerjavi z dopustom ...

Zdelo se mi je, ah to je pobuda za meščane. Res je tam hrupa več in zrak bolj onesnažen kot na podeželju. A ko sem začel razmišljati, koliko kratkih poti tudi na podeželju naredimo z avtom: do cerkve, šole, vrtca, pokopališča, trgovine ... se kar nabere. Midva že nekaj časa hodiva po otroke v vrtec in šolo peš (zjutraj se kajpak peljemo z avtom). Peš gremo tudi po drugih bližnjih opravkih. Radi pa se usedemo tudi na kolo. Le z javnim prevozom se ne vozimo ...

Kar streslo me je, ko mi je še ne 5-letna hči popoldne rekla zgornji stavek. Hotel sem ostati miren, ne kazati pretirane slabe volje, le spraševal sem naprej. In bolj se mi vse zdelo čudno: da ta pir ni bi za pit, da ni bil grenak, da je bil sladek ... Nazadnje reče: "Ata mi je dal pir po angleško - hruško!" Aja, seveda. Nekaj dni nazaj sta punci odkrili otroško igrico za učenje angleščine. Malo smo se igrali, ustavili smo se ob nekaj poznanih in enostavnih pojmih in kdo bi si mislil, da se je hči toliko zapomnila. A tudi drugače imam občutek, da so otroci včasih pravi skenerji, snemalniki ... Ujamejo vse mogoče besede in izraze odraslih in jih potem v pravih ali nepravih situacijah ponovijo. Ni zaman stavek, da so otroci ogledalo svojih staršev.