Pravkar smo srečno prišli domov. Hvala Bogu in vsem svetnikom ... in groza, dragi Avstrijci.

Kdo bi si mislil, da se bo kratek skok na avstrijsko Koroško takooooo zavlekel. Zaradi sneženja smo izlet skrajšali in se predčasno odpravili domov. Ker je bila cesta od Celovca do Borovelj v katastrofalnem stanju, smo obrnili, kupili vinjeto in smuknili na avtocesto. Vse je šlo OK, do smerokaza za odcep Št. Jakob v Rožu, 9 kilometrov pred državno mejo, 6 kilometrov pred začetkom predora Karavanke. Tam se je vse ustavilo. Ob 15.15.

Pred nami je bilo približno 30 avtov na enem pasu, za nami se je hitro nabirala kolona. Policist, ki je promet ustavil, je rekel le, da se je čez cesto postavil tovorjnak in da bo nekaj časa trajalo, da zadevo uredijo. In je res, nekaj-krat-nekaj-krat-nekaj časa je trajalo. Vmes je snežilo, temperatura se je spuščala, bila je prava zima. Čepeli smo v avtih, nekateri so hodili na čelo kolone spraševat, kdaj se bo promet sprostil, poslušali smo prometna poročila. Nihče ni povedal nič določnega, jasnega, oprijemljivega, optimističnega.

In niti nas nihče ni 'povohal' - nihče nas ni prišel pogledat, prinesel kakšno odejo, wc, vodo ali kakšen sendvič. Ne, to se v osmih urah in 40-ih minutah ni zgodilo. Kaj v Avstriji nimajo civilne zaščite, gasilcev, Rdečega križa, Karitas ... ? Najbrž niso bili obveščeni, kot tudi v Sloveniji niso bili obveščeni ne na policiji, ne na prometno-informacijskem centru in so sorodniki zaman klicali in spraševali, če bi morda vedeli, kdaj se bo zadeva sprostila.

In ko se je po osmih urah in 40-ih minutah - ob 23.55 - zadeva le premaknila, je bil do platoja pred predorom splužen in posut le en pas. In prijazni sosedje niso pozabili pokasirati predornine (čeprav se mi zdi, da smo jo v 8-ih urah in 40-ih minutah čakanja preplačali) in niti toliko niso bili fleksibilni, da bi odprli dve blagajni ali da bi bil na blagajni človek. Ne, odprta je bila le ena blagajna in še ta je bila avtomat. Lahko si mislite, kako hitro je nastala dolga kolona.

Hvala Bogu, se je vse srečno končalo. Hvala Bogu smo imeli v avtu nekaj Radenske, nekaj mandljev, čokolado, rozine ... Hvala Bogu smo imeli s sabo tablico in sta si otroka tako skrajšala dolgo čakanje. Hvala Bogu, da se to ni zgodilo poleti pri 40 stopinjah. Hvala Bogu, da smo srečno prišli domov.

A, za civilizirano in turistično in napredno  in kaj jaz vem kakšno še državo, kot je Avstrija, je bila to prava sramota.