Prešernova, Slomškova, Gregorčičeva, Jurčičeva ... in še druge rojstne hiše imamo v Sloveniji. Obiskujemo jih ob različnih priložnostih, so končni cilj šolskih ekskurzij ... Ne vem, kam bodo hodili naših vnukov sinovi. Pred porodnišnice? Tam se zadnja desetletja rojevajo sinovi in hčere slovenskega naroda. Morda v hiše otroštva in mladosti. Ali pa v stanovanja. Težko si to predstavljam.
No, danes sem se poslovil od stanovanja mojega otroštva in mladosti. Čisto je in pospravljeno, a prazno, pripravljeno na nov začetek nekoga drugega. Ganljivo je bilo slovo. Čeprav začasno, a nikoli več ne bo tako kot je bilo. Četudi pol leta tam ne živi več nihče, je bil to še vedno moj dom. Tja sem lahko prišel, se usedel na stol, kavč ali fotelj ... Zdaj so samo gole stene in tla. A kljub solzam v očeh sem srečen. To je nov začetek za neko družino, nekaterim pa se je življenje nasmehnilo ob podarjenih predmetih zadnje prebivajoče v stanovanju mojega otroštva in mladosti. Tudi njej se smeji. Verjamem.
Zanimivo, kako različni smo ljudje. Nekateri se navežemo na stvari, hiše in stanovanja, težko nam je, ko jih prodamo, saj so del naše mladosti, spominov... Tudi jaz jočem, ker bomo morali v bližnji prihodnosti prodati hišo, na katero me veže nešteto čudovitih spominov iz otroštva. Moja teta pa pravi, kaj se boš navezoval na stvari in bajte, to je vse minljivo. Rad imej ljudi, otroke, živali...