Zadnje dni mi gredo domači politiki in gospodarstveniki že pošteno na živce in sem malo več pozornosti usmeril svetu. Pretresel me je dogodek v Čilu. 33 rudarjev je ujetih 700 metrov pod zemljo. Našli so jih po 17-ih dneh, čeprav so bili že vsi upi, da so še živi, propadli. Njihova vez s svetom je ozka plastična cev. Kot poroča BBC, so jim bazeni z vodo v notranjosti, skupaj z vodo iz naprave za vrtanje in prezračevalnih jaškov, pomagali preživeti. Želijo si hrane, zobne ščetke in nekaj za oči. Dobili so že glukozo, tablete za rehidracijo in zdravila. Sledilo naj bi veliko visokokalorične hrane, podobne kot dobijo astronavti. Različna so poročila, v kako velikem prostoru so. Kakorkoli, želim jim: Drž'te se (več mesecev zna trajati reševanje - tega rudarjem (še) niso povedali). Ne predstavljam si, da bi bil v njihovi koži. Vidim pa, kako močno je življenje in kako majhni smo še vedno velikokrat ljudje in naša razmišljanja. Zato mi gredo še toliko bolj na živce tisti z začetka sestavka, ki se prepirajo za brezvezne reči.