Danes praznujem, ne sicer s torto ali kuhinjskimi dobroticami, pač pa notranje, z veliko hvaležnostjo za življenje. Le Njemu se imam zahvaliti, da sem še na tej lepi zemlji. In ob zavedanju tega, postane marsikakšna 'težava' zanemarljiva. Bil sem na meji med življenjem in smrtjo. Vsaj meni je tako zdelo. In bilo je strašno res. Bilo je 5. junija 2008. Po dolgih urah čakanja na letališču

v Minneapolisu (Minnesota, ZDA) sem se končno vkrcal na letalo proti Hibbingu/Chisholmu. Bilo je majhno letalo s trideset sedeži, zasedenih je bilo šest. Bila je noč in padal je dež. Zaradi utrujenosti (in časovne razlike) sem kmalu zaspal. Ne vem, koliko časa smo že leteli (prišli naj bi v eni uri), ko me je zbudila panika ene od potnic. Stevardesa jo je mirila. Sonja, ki je sedela ob meni, pove, da imamo težave, da zaradi slabega vremena ne moremo pristati in da bodo turbolence. In res so bile in to grozne turbolence. Premetavalo nas je tako močno, da je težko opisati. Pošteno me je bilo strah. Čakal sem le še najhujše. Rekel sem: Bog, pa zakaj tukaj, doma pa žena in otroka ... Celo tako hudo je bilo, da se že zmolil kesanje, se probal spomnit vseh traparij mojega življenja, vsega kar sem zagrešil ali opustil ... in samo še upal, upal, upal ... Hvala Bogu, se je stvar srečno končala, pristali smo po skoraj štirih urah letenja in to v Minneapolisu. Nadaljevanja ne bom opisoval. Napišem le še to, da je nek drugi potnik, ki veliko leti in je marsikaj doživel, tudi rekel, da česa takega pa še ne. In njega je začelo skrbeti, ko je strah postalo mačko, ki je bila na letalu.
P.S. Sonja, ki je letala z mano, je sodelavka Svetovnega slovenskega kongresa. Na njihovo vabilo smo šli v Chisholm na Slovenski tabor. Midva po zraku, po kopnem pa Jure in Urša.
P.S.S. Sonji sem danes že čestital za drugi rojstni dan in to že za drugo obletnico.