V Sloveniji doživljamo čas suhih krav. Čeprav raziskave kažejo, da smo vedno bolj debeli - posebej pretresljiva je tista, ki je ta teden prišla med nas in predstavila, da je Slovenija v vrhu po debelosti otrok. Pri tem pa med drugim skrb vzbujajo tudi tvegana vedenja otrok in mladih.
Podatek o debelosti kar drži, saj je to moč ugotoviti že na pogled, medtem ko še sedaj ne vemo, ali smo tretja najbolj varna država v Evropski uniji ali naslednja, ki bo potrebovala finančno pomoč. Vsekakor smo še vedno dežela z mnogimi priložnostmi, kar nam povedo tujci, ki živijo tu. Le spravo bomo morali končno živeti, sicer delitvam ni videti konca in nekje, ne predstavljam si, kje bi to lahko bilo, najti kanček poštenja, ki bi se potem širilo na vsa področja. A riba smrdi pri glavi, zato bo težko.
Vrnimo se k otrokom. Ta teden je močno odmevala afera v kamniškem vrtcu. Najbrž ste slišali, da gre za pritožbo mame, ki ji je otrok rekle, da so nad otrokom izvajali nasilje, lepili trak čez usta in ga zaprli na teraso. V bran vzgojiteljicam so stopili vsi starši, razen mame, ki se je pritožila. Ravnateljica je končno spregovorila in povedala, da so vzgojiteljico in pomočnico poslali na dopust, da primer raziskujejo in da je njihova toleranca do nasilja ničelna.
To tudi sama absolutno podpiram, saj je toleranca do nasilja še vedno previsoka v naši družbi, kar je pokazalo tudi Nočno sonce, ki je odprlo to temo. Klici žensk in moškega, ki so bili ali so še žrtve nasilja, so nam odprli vrata v domove, v prostore, ki bi morali prinesti največ varnosti in sreče, a smo bili priča žalostnim zgodbam. Vse se začne v družini in to včasih kdo pozabi, oziroma zanika. Ponavadi tisti, ki ima doma vse „na glavo“ in nima moči, da bi kaj spremenil. Močnejšega se čuti, ko dela red v vrtcu, šoli, uči vzgojitelje, učitelje, le sebe ne. Večkrat taki starši skupaj s svojim otrokom prihrumijo v šolo, ponekod še z odvetnikom in jih „napnejo“ učitelju, radi grozijo z različnimi inšpekcijami. Ob tem si večkrat mislim, da bi morali ustanoviti inšpekcijo, ki bi lahko preverila družine. Sploh ne drži, da če je otrok problematičen, je gotov nekaj narobe v družini. To se pokaže ob srečanju s starši, ker če so starši realni, problematiko otroka zaznajo sami in jo skupaj z vzgojiteljicami in učiteljicami rešujejo. Ko stopijo skupaj so uspešni, otrok pa na bolj pravi poti.
Primer, ki v teh dneh odmeva v medijih in na socilanih omrežjih, bo mogoče komu odprl oči. Predvsem politikom, preden se bodo odločili in spet varčevali na račun otrok in najstarejših. Tisti, ki niso brisali noskov in ritk otrokom v vrtcih ali 25 razigranim najstnikom, ki so najpametnejši na svetu, razlagali dolgočasne slovnice, z lahkoto dvigajo normative. No, če to podkrepijo z izjavo, da normativi niso problem, saj so sami imeli več kot sto študentov v predavalnici, pa se mi zdi cinizem brez primere.
Dejstvo je, da nekateri starši danes od vzgojiteljic in vzgojiteljev, učiteljic in učiteljev pričakujejo nad ljudi, vedno nasmejane, ravno prav nežne, strokovne … Od njih zahtevajo in pričakujejo celo več kot od sebe - to se mi zdi tragika in problem sodobnega časa. Moja otroka imata krasne vzgojiteljice in vzgojitelje, zdaj tudi učiteljice in učitelje in na vsakih govorilnih urah slišim, kako rada pripovedujeta o tem, kaj počnemo doma, kaj se nam dogaja. In potem se samo sladko nasmejimo, ker vemo, da otroci povedo vse in tudi več, predvsem pa, da imajo bujno domišljijo.
Ko smo se nekega dne peljali v avtu, mi je moj štiriletnik začel pripovedovati, kako mu je v vrtcu tekla kri iz nosa, ker ga je prijatelj porinil v steno, potema pa … Uf, vsi alarmi v moji glavi so se oglasili, a pustila sem, da je pripovedoval naprej. „A veš, potem je pa prišel Miklavž in sem z njim plesal in me je vrgel do neba ...“ in sem se olajšano nasmehnila, ker sem vedela, da si je čist vse izmisli in vem, da bi mi vzgojiteljica povedala, če bi bilo res kaj narobe. A lahko bi ga prekinila že pri prvem stavku, ga zasula s kupom vprašanj in ko bi zaslutil, da sem prestrašena, jezna, bi hitro vedel kaj in kako reči, seveda pa bi reševal tudi svojo zgodbo.
Zato dragi starši, spoštujmo in poslušajmo svoje otroke do konca in upoštevajmo, da je njihov domišljijski svet tako brezmejen in skrivnosten in nenazadnje, da bi se težko opomogli od zadrege, če bi vzgojiteljice našim otrokom vse, kar jim povedo o dogajanju doma, verjele. Otroci so naše naše največje bogastvo, zato z njimi tudi tako ravnajmo. Najprej sami, potem pa to z vso pravico zahtevajmo tudi od drugih.
Vsem, ki sem ter tja kliknete tudi na moj blog, pa vidite, da se sem ter tja prikaže tudi kakšen nov zapis, želim lepe in blagoslovljene praznike. Aleluja! Pa veliko notranje topline, ker zunaj je pač ni. A tudi pomlad bo prišla, to verjamem. Lepo praznujte! :)
Kako ste? Meni se zdi, da je vse na glavo. Imeli smo zelen božič, pred nami je bela velika noč. Pomlad je prišla za kratek čas, se poslovila in je ni. Očitno so v modi zamrznitve – v dobesednem in prenesenem pomenu.
Še bolj kot to pa dvojna merila, ki smo jim priča v zadnjem času. A ne bom o političnem dogajanju, naj prinese še kakšen rekord, poleg najhitreje odstopajočega ministra, in še kakšno razveseljivo dejstvo, poleg tega, da kar naenkrat ni več lačnih otrok in vsesplošnega strašenja o revščini s strani večine medijev. To mi je v bistvu všeč, le dovolj imam vseh manipulacij – na eni in drugi strani, na levi in desni, ker svet ni črn, niti bel, je pisan in moral bi biti bolj vesel.
Privoščimo si skok stran ali pa kar polet. Zmagovit in razveseljujoč, takšen kot ga zmorejo naši letalci, ki so pretekli konec tedna pripravili pravi športni praznik za vse Slovence. Zdi se mi, da je v tem trenutku resnično edini, ki povezuje narod, šport. Seveda dokler so tu uspehi. Če jih ne bi bilo, se bojim, da bi se spet usul plaz neprijaznosti.
Marec je prinesel tudi lepe praznične dni za vse - ženske, očete in včeraj tudi mamice. Materinski dan sedaj dobiva tudi ime dan krščanskih staršev, a meni je prvi bolj všeč. Že, že, dragi moški, brez vas mi ne bi mogle postati mame, a vi praznujete 19. marca, sv. Jožef je vaš zavetnik. Materinski dan pa je spodbuda in praznik tudi za vse tiste mame, ki so ostale same – zaradi kakršnega koli razloga. To v resnici sploh ni pomembno, dejstvo je, da so to velike žene, ki skupaj z otrokom ali več otroki hodijo po poti, ki je večinoma ukorjena za dva. In zmorejo prenašati težo življenja same, se soočati z izgubo ljubljene osebe in biti trdna opora otrokom, ker to potrebujejo. Zato vsem mamam, ki ste same na tej poti, moj globok poklon in občudovanje, ker zmorete.
V marcu smo dobili tudi novega papeža Frančiška, ki navdušuje s svojo preprostostjo in vero resnično živi. Prav vsak dan svet obkrožijo fotografije in pozitivne novice o njem. A upam, da to začetno navdušenje ne bo popustilo in da se zavedamo, da bomo za prenovo Cerkve morali delati vsi - ne bo dovolj, da je papež sočuten do najbolj ubogih, na potezi sva jaz in ti. Toda to dejstvo ostaja bolj kot ne pozabljeno. Kajti mi radi vzklikamo ob uspehih naših športnikov in takrat smo enotni, všeč nam je novi papež, a dokler on premika gore, ko bomo mi morali streti kamne v naših srcih, pa se že rojevajo dvomi. Najlažje je kritizirati in to vsakega, če le ni naš, še preden sploh kaj naredi. Potem se ne poslušamo več, ampak tekmujemo, kdo bo koga premagal z žaljivkami. Žal imamo tak zgled tudi v samem državnem vrhu. Znamo biti glasni, znamo biti žaljivi, ne znamo pa biti spravljivi. Znamo kričati, ne znamo se pogovarjati in poslušati, čakamo, da se bo resnično pojavil kdo, ki bo delal v dobro človeka - majhnega, najbolj ranljivega in prizadetega že od življenja samega, kaj šele od ljudi. A ta sprememba morava biti jaz in ti.
V velikem tednu smo povabljeni, da razmišljamo o vsem tem, predvsem pa o odpuščanju. Pot do njega nam je pokazana - to je križev pot, to je trpljenje, to ni zakon, ki bi ga izglasovali, preveč enostavno je, to ni mrtva črka papirja, ki nemo zija in sama po sebi ne more storiti nič, to je moč, to je milost, ki prihaja od zgoraj.
In tega se menda katoličani zavedamo, če je naša vera bolj globoka od košarice, v katero bomo spravili velikonočne jedi. Odpuščanje je krvavi pot, ki od nas zahteva temeljito spraševanje vesti - svoje, ne moževe, ženine, sosedove … To je križev pot, ko si na rame naložiš svoje grehe in tudi krivice, ki so ti bile storjene, jih neseš in potem tudi umreš v svoji zamerljivosti, nevoščljivosti, sovražnosti … In če bi vsak katoličan to zmogel, bi tudi v Sloveniji že davno dosegli spravo. Tako pa … Radi omenjamo Jezusa, ga postavljamo za vzor, a še vedno se premalo resnično zgledujemo po njem. Njegovo delovanje je bilo tiho, mirno, a sledile so mu množice.
Mislim, da je končno čas, da si priznamo, da nas nihče več ne zatira, niti ne preganja. Sama tega nisem nikoli občutila, pa svoje vere nisem nikoli skrivala, niti sedaj ne. So pa bile generacije, ki so jim bile storjene krivice in so umrle, zaradi vere, zaradi domovine. Pa bi si ti naši svetniki, ki so obležali v premnogih moriščih želeli, da se mi še kar naprej prepiramo? Ne, mislim, da tudi grobovi kričijo in kličejo k spravi. Najprej s samim s seboj, s svojo preteklostjo in tudi preteklostjo naroda. A dosegli jo bomo, če se bomo zanjo prizadevali na pravi način. Če bomo križ naložili na svoje rame in ga nesli - v odpuščanje grehov vseh nas. Ne zahtevajmo od tistih, ki napak niti ne priznajo, da bi ga naložili. Bodimo kot Jezus.
Potem se bomo prenehali deliti na naše in vaše, zmogli bomo odpuščanje živeti. A ne zahtevajmo, da drugi naredijo prvi korak, naredimo ga mi, kristjani. Naj bo odločen, čeprav bo boleč, saj odpuščanje od nas zahteva trpljenje, ne pa metanje kamnov. Kazalec naj ne bo iztegnjen in naj ne kaže na drugega, dlan si položimo na svoje srce in se zazrimo vanj. Živimo svojo vero, ki je odrešujoča. Po velikem petku, ko Jezus v vsej svoji bolečini reče: »Dopolnjeno je!«, pride Velika noč - vstajenje življenja. To je smisel naše vere, živimo jo in pričujmo z življenjem. Bodimo velikonočni, veseli kristjani, ki so se prekalili v svojem trpljenju in odpuščanju. Sadovi bodo potem prišli sami od sebe.