Kateri dan je že danes? Koliko je ura? Večno težka dopustniška vprašanja, ki potrebujejo kar nekaj trenutkov za pravilen odgovor. No, zdaj vem, da si bom v kratkem omislila kakšno lepo uro, ker ko iščem mobitel med vso svojo kramo, da vidim, čez koliko minut se dobimo, nenazadnje izgubim veliko dragocenega časa.
Četrtek je bil čas za Altamuro, kjer smo imeli sveto mašo in med vožnjo spoznavali italijanski kras. Katedrala nas je na eni strani duhovno obogatila in kar je v teh vročih dneh tudi bistveno, prijetno ohladila. Mesto, kolikor smo ga imeli možnost spoznavati, je prijetno, z velikim trgom, ki je nastal ob katedrali. Kapučino je tam odličen, le račun je treba, tako kot drugje, preveriti. Tu na jugu Italije se pri računanju kaj hitro zatipkajo. Prevzame tudi posebna floristična razstava, saj so rožice posejane v avtu, klavirju, skratka lepo.
Vožnja do hotela je v našem odličnem avtobusu, z odličnimi počitnikarji – vam moram povedati, katero številko imamo? :) - je hitro minila. Za ta večer smo pripravili pevski nastop. Naš vodnik Urban, po srcu in duši glasbenik, je zato predlagal, da za večerne talente pripravimo himno. Odločila sva se, da bomo prepevali na melodijo pesmi Volare, saj je pevec Domenico Modungo doma prav iz teh krajev, in skovala naslednje besedilo:
Potujmo
Leto se hitro obrne in zopet smo skupaj,
po zimi in mrazu poletje zdaj končno je tu.
Letos Ital'ja nas vzela je v svoje naročje,
Pulija te dni postala naš drugi je dom.
Potujmo o o o ,
radujmo se o o o ,
z Ognjiščem je vedno lepo,
duhovno, veselo, toplo.
V modrini morja in neba se res duša spočije in najde svoj mir,
kjer prijateljstva smeh za življenje prekrasen je vir,
ti trenutki nam dajo moči za korak v nove dni.
Potujmo o o o …
Jonska obala, sol veter, neskončno obzorje,
cvetje, limone, terali, zelenje povsod,
olive in pašta, pa vino, za moč kapučino,
tud zarad' vsega naštet'ga imamo se fino.
Potujmo o o o …
Čar našega nastopa je bil v vseh pripravah in sodelovanju. Gospe in gospodje so prišli na večer urejeni, dame naličene, v večernih toaletah, pripravljeni, da predstavimo počitniško himno odličnih.Vas zanima, kakšen je bil naš nastop? Odličen. Tako kot bo današnji dan, ki ga bomo vsaj nekateri preživeli ob bazenu, na obali, z možgani na off. Mogoče se kaj zanimivega zgodi in vam to povem, ker nadaljevanje sledi.
Za dan, kakršen je bila sreda, je vsekakor dobro, da že zjutraj razmigaš telo – najprej glavo, levo roko, desno roko, potem pa levo nogo, desno nogo … Urša, lahko še enkrat pokažeš, kako to narediš z desno nogo? Ne, to pa ne bo šlo, ker je Uršina desna noga v mavcu, a to ni bila ovira za odlično vodenje razgibavanja, pri katerem smo občutili mišice, ki jih sicer zelo malokrat. Človek po takih trenutkih z manj slabe volje na krožnik naloži obilnejši zajtrk.
Maša kot maša, bi lahko rekli, a vendarle je bila drugačna. Tempo ji je narekoval valček, saj so v tem ritmu zvenele vse naše pesmi. Miha na harmoniki, mi pa smo v tričetrtinskem taktu Živo verovali, Pohiteli pred oltar in končali s poskočnim Je angel Gospodov. In misel, ki me je v pridigi vsekakor nagovorila: Bog ljubi veselega darovalca. Itak.
Vesela je bila tudi naša pot proti dvem znamenitim mesto, tokrat smo se podali v Matero in Alberobello. In zdaj sem dolžna odgovora na vprašanje, ali sta me prevzeli, čeprav že večkrat videni na fotografijah? Več kot prevzeli, to sta resnično dva bisera, ki ju je nujno spoznati. V Materi so snemali Pasijon, ki ga je režiral Mel Gibson in je šokiral s tako nazornimi prizori vsega trpečega dogajanja. Sprehodili smo se po stopnicah, po katerih je Jezus krvavi pot potil, zrli na filmsko Golgoto in Jeruzalem. Kljub 38 stopinjam na soncu si je bilo vredno ogledati to mestece, ki se v starem delu spet poseljuje. Pred približno 20 leti so namreč ljudi izselili v novi del, ki se lepo zlije s starim, saj so bile bivalne razmere v njih nemogoče – zaradi oporečne vode so ljudje umirali. Mesto je pod Unescovo zaščito.
Alberobello pa je mestece iz pravljice. Truli so čudovite, bele hiške, ki krasijo mestni hrib, nekoč so služile ljudem in živalim, danes so to večinoma stanovanja, predvsem v mestnem delu. Že na poti tja so truli posejani po poljih, tam pa še danes dobijo svoje bivali prostor ljudje in živali. V mestecu je veliko prijaznih trgovinic s spominki, barov in tudi cerkev na vrhu hribčka. Mestece prevzame z belino, čistočo, prijaznostjo. In tudi z dobro hrano, saj smo najprej poiskali nekaj za pod zob. Manca in Jan sta se odločila, da bosta margarita, Ta je v Italiji odlična, a ob treh popoldne, jo v eni od redkih odprtih gostilnic ni bilo mogoče najti. V Italiji okrog dvanajste strežejo kosila, potem mnoge gostilne zaprejo ali pa v njih lahko le piješ, hrana pa je na voljo spet v večernih urah, saj si za zadnji obrok vzamejo čas. Tudi mi smo si ga, meso na žaru je bilo odlično, solata sočna, moči za nove podviga pa tudi pridobljene.
Večkrat se človek znajde v zagati, sploh ko ima majhne otroke, ki verjamemo, da mamica in oči vesta prav vse. Zato je na grobu sv. Miklavža nadvse na mestu vprašanje, seveda z osuplostjo v otroških očeh: „Ja, mami, a sv. Miklavž je umrl? Kako pa potem lahko pride vsako leto?“
Petletni Jan se s tem ni obremenjeval, on je zdaj najsrečnejši fantek v naročju svoje nove prijateljice Neže in juhej, pri večerji ne je več samo jabolk. Ampak naša, še nekaj dni prvošolka, Manca pa ni skoparila z vprašanji, ki so bila čisto na mestu, glede na to, kaj otrokom razlagamo v zimskih mesecih. Joj, naj zaradi obiska groba sv. Miklavža ne ugasne otroško pričakovanje, sem med drugim prosila sv. Miklavža na njegovem grobu.
V baziliki sv. Nikolaja v Bariju smo imeli sveto mašo, tokrat v barvah, saj je bil dan počitniških majic, ki so letos oranžne. Manca in Jan sta imela namesto počitniško majčko kar srajčko, a ta dan bi v vsaki drugačni majčki še bolj izstopala, kot sta sicer. Mogoče pa Manca začne nositi oblekice?
S spodbudo, ki nam je bila na srce položena med sveto mašo: „Če ne moreš komu storiti dobrega, potem mu vsaj slabega ne stori,“ bomo lahko, tudi ko pridemo domov, spreminjali svet. Samo mesto Bari me je ob vstopu pretreslo z berači, ki na vsakem koraku prosijo miloščino. Mesto je privlačno zaradi svojih ozkih ulic, ki spominjajo na vsa obalna mesteca, le malce bolj kot drugje je treba biti previden, da ne stopiš na kakšen pasji drekec; zanimivih balkončkov, ki žal ponekod zaradi umetnega cvetja in zelenja dobivajo plastično podobo, vesp, ki jih je polno mesto. A ko vidiš starejše, ki sedijo na stolih v ozkih ulicah pred svojim stanovanje spoznaš, da se čas zaradi določenih navad, tudi v velikem mestu, na nek način vedo ustavi.
Odlične pice imajo, če greš v pravo picerijo, seveda. Mi smo sledili wirelessu, možnosti priključitve na internet: tam, kjer so ga imeli, tam smo se ustavili in odlično jedli. Pica margerita je bila prava odločitev.
Naše vožnje z avtobusom so vedno bolj živahne. Tokrat je k temu pripomogel tudi Miha, saj je prinesel harmoniko in na poti domov smo neutrudno peli. Vedno bolj se poznamo in vedno lažje nam je, vsaj meni. Na radijske počitnice sem šla šele drugič, s triletno pavzo vmes, a nekaj ljudi je istih, kar je lepo. Vsi, ki jih na novo spoznavam, pa me navdušujejo in postajamo vedno bolj povezani. V bazenu, kamor smo poskakali takoj po vrnitvi, sem razmišljala, kako so začetki v življenju vedno težki, a prinesejo tudi toliki svojevrstnega pričakovanja, da človek potem zmore in je vedno bolj lepo. Pa naj gre za začetek radijskih počitnic, nove službe, nove poti. Nova pot se pred nami odpira tudi danes – odpravljamo se v Alberobello in Matero, znamenitosti, ki ju ne smeš zamuditi, ko si enkrat tako daleč na jugu. Me prav zanima, kako me bodo prevzele znamenite hiške trulov. Me bodo pustile ravnodušne ali me bodo, tako kot me je pred mnogimi leti, čeprav neštetokrat viden na vseh mogočih fotografijah, prevzel kot Eifflov stolp. O tem vam poročam jutri, saj nadaljevanje sledi. Zdaj moram na telovadbo, otročka pa še sladko spita, saj je dogodivščin za te male dušice res veliko.
Ponedeljek je bil dan za gnezdenje in spoznavanje kraja, predvsem pa ljudi. Če smo čisto natančni, so se nekateri srečali tudi z divjimi svinjami in meduzami, ki se v Jonskem očitno dobro počutijo, saj so veliko večje kot pri nas.
Na počitnice iz leta v leto prihajajo prijatelji, ki so včeraj imeli priložnost, da poklepetajo drug z drugim in obujajo spomine. Za Manco in Jana ter vso ostalo otroško druščino je bil to dan, ki sta ga čakala že od prvega trenutka: Mami, kdaj gremo v bazen? In končno težko pričakovani odgovor: zdaj. V osrčju kompleksa je bazen s slano vodo, ki če ga gledaš od daleč, niti ne zgleda tako velik, ko si ob njem, opaziš, da v svoje nedrje skrije vse naše počitnikarje in druge goste. Torej je velik in predvsem za otroke prijazen. Manca v družbi s Katarino, Nežo, Lukom, Mihom in Janom plava po bazenu, da je veselje, Jan kljub spodbudam novih prijateljev vztraja ob robu bazena in v vodi do kolen. Bo že, si mislim, sploh ko gledam Manco, ki je bila pred dvema letoma enaka, danes pa kot ribica uživa in neumorno čofota.
Ob bazenu smo imeli tudia Čofotarije, zaradi katerih sva z Alenom, oh joj, imela kar nekaj skrbi. Znan potem, da kakšno stvar kar malce zakompliciram, sem seveda pred odhodom tudi iz tega poglavja skoraj doktorirala. A Vida mi je priskrbela veliko gradiva, ki sva ga včeraj spravila v življenje. Precej smeha smo doživeli ob samih pripravah, med čofotarijami pa sem sama prva čofnila v bazen – ampak oblečena. Še danes ne vem, kateri junak me je porinil čez rob., a zdi se mi … Po koncu rajanja je v bazenu odmevala slovenska pesem, zapeta s srcem in dušo.
Večer je prinesel tudi večerjo in zamen nov stres: Bosta otroka jedla? Kaj bosta jedla? Janu sem med glodanjem jabolka pri zajtrku rekla, da mora več jesti, mi je rekel: Prav, bom pa dve jabolki. No ja, spotem smo vendarle izpogajali makarončke, na koncu pa jabolko za Jana, čokoladno pecivo za Manco. Sicer pa je hrana odlična, ne vem točno, kaj jemo, ampak jemo odlično.
Zvečer smo se drugič zbrali v veliki dvorani, čas je bil za kviz Kdor zna, ta zna. Med seboj smo se pomerili „avtobusi“. Na čelu ekipe je bil Kompasov vodnik oziroma vodnica, z njim trije počitnikarji. Marjan je odlično vodil igro, ob kateri smo se zabavali tudi mi, torej publika v dvorani.
A vas zanima, kdo je zmagal? Četvorka našega avtobusa, ki nosi številko pet, je bila odlična. A v velikem finalu so imeli pri izbiri vprašanj več sreče člani ekipe osemm in nas premagali :). A kot je zapisal Nejc Zaplotnik, ni pomemben cilj, pomembna je pot. In kakšna je pred nami – k sv. Miklavžu gremo. Otroka sem prepričala, da je sredi poletja čisto prezgodaj, da mu na grob neseta pismo. A ne vem, kaj bosta imela v svojih popotnih torbicah. To vam povem v nadaljevanju, ki sledi ...
11.radijske počitnice – cilj Italija. Zaljubljena v to sosednjo deželo sem se odločila, da tokrat gremo. Sicer v ne popolni družinski sestavi, očija smo pustili doma, s seboj pa vzeli prijateljico Vido, ker sta Manca in Jan še majhna in potrebujem pomoč. Ne sprašujte me, kako je potekalo pakiranje – dva polna kovčka sta pokala po šivih, potem sem ugotovila, da toliko najbrž v resnici ne potrebujem, zato je vsaj tretjina reči ostala doma. Nam kaj manjka? Hm, zaenkrat še ne.
V Škofji Loki je bila naša vstopna postaja in prvi šok, saj postaje v tako umazano katastrofalnem stanju še v življenju nisem videla. Spoznavanje potnikov, rokovanje s prijatelji … Sama na radijske počitnice odhajam šele drugič, zato se ljudje med seboj bolj poznajo kot jih jaz. Počitniška trojka postajamo vodnik Urban, voznik Jože in jaz. Sledilo je premagovanje kilometrov, ki so zaradi odlične vožnje našega šoferja Jožeta in zanimivostih, ki jih je podajal vodnik Urban, hitro minevali. Prvi strah, ki se pomeša s pričakovanji, je premagan in odlično nam gre.
Prva dva dneva naših počitnic sta bila ena sama pot, saj smo prepotovali 1000 km do obale Jonskega morja, kjer bomo zdaj nadaljevali naše druženje. Bolj kot ne je vsak avtobus potoval po svojem načrtovanem tempu, le na dveh krajih smo se srečali vsi: v soboto v Bologni, na grobu sv. Dominika in v nedeljo v San Giovanni Rotondu, na grobu sv. p. Pija. Med obema je velika razdalja, a močna duhovna bližina, saj sta sv. Frančišek Asiški in Dominik živela v istem času in nagovarjala s svojo duhovnostjo.
V cerkvi sv. Dominika smo se prvič srečali vsi počitnikarji in objela nas je s svojo svetostjo in prijetno svežino, saj so bile temperature v Bologni take, kot se za poletje spodobi. Začutili smo utrip mesta, poiskali vsak tisto, kar smo iskali, mi smo bili veseli, ker je bila blizu restavracija s hitro prehrano. Ja, saj vem, da ni zdravo, ampak to je bil očitno eden zadnji obrokov, ki sta jih moja otroka z užitkom pojedla. O prehranjevanju v hotelu kdaj drugič ...
V soboto zvečer smo bili skoraj vsak v svojem hotelu. Naš je bil prijeten in prijazen. Zdelo se mi je, da je to neprecenljivo in resnično je bilo. Po zajtrku pa pot proti San Giovanni Rotondu. Sama sem tja romala prvič. Nikoli ne vem, kako me bo nek kraj, ki je tako obljuden, znan, nagovoril. Me bo pustil prazno, ravnodušno, me bo prevzel? Zgodilo se je slednje – že ob prihodu me je razveselilo, saj sem videla br. Šefana Kožuha, našega radijskega prijatelja in predvsem osebnega. Po sveti maši in njegovem nagovoru, ki me je opogumil, saj je poudaril, da Bog nikoli ne obupa nad nami, če le želimo prejeti njegove milosti, smo si skupaj z njim ogledali kapelo sv. p. Pija, do katere nagovarjajo veličastni in slikoviti mozaiki p. Marka Rupnika. V sami kapeli bi si želela več tišine, a ljudje smo odraz današnjega časa, ki kriči. Mir smo našli v kapeli, kjer je izpostavljeno najsvetejše in v sodobni cerkvi, ki me nagovori z moderno arhitekturo, s preprostostjo, svetlobo, prepletenostjo, zračnostjo. Življenje je lepo zaradi takšnih srečanj, kot je bilo ta dan z br. Štefanom.
Zvečer smo romarji končno našli svoj začasni dom v Novi Yardiniji, velikem hotelskem kompleksu. Po dveh dneh vožnje je bilo lepo priti „domov“. Naše stanovanje je krasno, navdušuje me zelenjem, ki blaži poletno vročino. Končno čas za bazen, počitek, kapučinček … Zdaj, po sveti maši, pride vse to na vrsto, pa družabno srečanje ob bazenu in zanimiv večer. Juhuhu, počitnice so tu. Nadaljevanje sledi …