Kar naprej doživljam razočaranja, a včasih sem verjela, da se z leti utrdiš. Pa se ne. Sesujejo in sesuvajo.
Le nekaj se kar naprej potrjuje in res drži: edina sprememba v svetu si lahko sam. In to je to. Preprosto, kot so vse resnice tega sveta, ki jih je lepo prebrati, težje pa živet.
A nič - vsaka minuta je nova priložnost in veliko izzivov je tu. Predvsem so največji in najlepši tisti, ki me vsak dan čakajo doma. Zato z leti težo razočaranj lažje prenašam - ker se v dveh malih dušicah rojeva toliko novega, lepega, ker je družina temelj in smisel. In zato je vredno prestopiti prav vsak kamen in pogumno bojevati notranje boje. Melodija življenja je lahko vsak dan lepša.
Zakorakali smo v drugi razred in zadnje leto vrtca. Vznemirjenje pred tem pomembnim dnem je bilo seveda v zraku, a ravno pravšnje, ker pretiravati ne gre v nobeno smer. Najbolj me je stisnilo, ko mi je Jan zadnjo počitniško nedeljo rekel: "Mami, škoda, ker ti ne moreš vzeti dopusta." Ja, škoda, ker nam ni dano več dni preživeti s svojima otrokoma, sploh v letih, ko si tega še močno želijo. Ta leta tako hitro minejo.
V ponedeljek pa smo štartali zares, na vseh področjih in veselim se vsega novega, kar otroka čaka. Posebej lepo mi je bilo včeraj v Glasbeni šoli, v učilnici za toerijo. Ne bom govorila, pred kolikimi desetletji sem sedela tam, a včeraj so najlepši spomini oživeli. S prijateljico Andrejo sva sedeli skupaj, najine poti v glasbeno šolo in domov so bile avanturistične, s spektakularnimi padci čez balanco in sladki, obvezna oprema so bili jaffa piškoti. Domov sva šli vedno peš, denar za avotbus pa uporabili za potešitev sladkosnednosti.
In ko sem videla, da bosta sedaj skupaj, sicer na novejših stolih, a v sobi z istim pogledom sedela njen sin in moja hčerkica, mi je bilo še lepše. Upam, da bodo lepo uglašena skupina :)
Po res lepih izkušnjah in radijskih počitnicah, sem padla takoj prvi dan službe na realna tla ali pa v svet krutih ljudi. Čakalo me je res nesramno pismo poslušalke Ivanke, vsaj tako se je podpisala. Ne bom komentirala, ker ni vredno in ker nabora njenjih besed res ne uporabljam, a vzelo mi je sapo, nekaj poguma in veselja ob začetku. Pa ni trajalo dolgo.
Kmalu smo se odpravili na pravi družinski dopust, ki ga letos lahko povzamem z besedami: čudovit, nepozaben, iskriv, nagajiv ... No, le bližnje srečanje z meduzo me je za nekaj dni prisililo k mirovanju v senci. In še zdaj, od vžiga je že dobre tri tedne, me žge, boli in srbi. Bo že, da je le otroka pustila pri miru. Ima pa tudi to svojo dobro plat. Vedno, res vedno se mi je neprijetno spraviti v kopalke Letos je bilo isto, le da se od vžiga meduze, ko sem imela nogo tako zatečeno, nisem sekirala zaradi pomarančne kože (se lepše sliši kot celulit, a ne?) in tudi poslikava je bila več kot očitna. Čisto vsak je najprej opazil mojo "rano", ker je bila velika in edinstvena, celulita pa povsod dovolj. :)
Manca in Jan sta uživala in naju z Andrejem navduševala. Če je pred letom dni moj dragi mož obupoval in se spraševal, a bosta najina otroka kdaj uživala v vodi, je bil letos on tisti, ki ju je prosil, naj po potapljanju, tunaknju, plavanju ... vendarle gredo počitva. Res sta junaka, ki se ne bojita ne višine, ne globine. V enem letu je sprememba več kot očitna. Tudi v tem, da sem letos lahko na mah prebrala kar nekaj knjig. Spočita sem se vrnila na delo. Popolni odklop za katerega sem resnično hvaležna in še bi ... Pred tem pa še nekaj zahtevnih tem, a bo že. Teden, ki bo v resnici preplet dveh, ker ni prostega vikenda, bo pester.
Ko smo se ustavili v Škofji Loki na avtobusni postaji in so izstopili še zadnji počitnikarji našega avtobusa, se objeli s svojimi domačimi, je v meni zvenel en velik hvala. Spomnila sem se besed prijateljice Vide, ki je bila z nami na tej poti in je na koncu roditeljskega v vrtcu vedno rekla: lepo smo se imeli in nič se ni zgodilo, to je najbolj pomembno. In to drži. Vidi sem hvaležna, ker je te dni, ko zame in vse sodelavke in sodelavce niso bile počitnice, skrbela, da sta jih Manca in Jan imela.
Srečno smo prišli na cilj, zdravi in zadovoljni. Utrujeni? Aha, malce pa že.
Domov smo se vrnili z dodatnim kovčkom, v katerem hranimo lepe vtise, poznanstva, prijateljstva, takšna in drugačna spoznanja. Na taki poti človek ceni tisto, kar mu je doma čisto samoumevno in se čudi nad tistim, česar ne bi videl, če se ne bi podal tako daleč. Zato je lepo, ko greš in še lepše, ko se vrneš.
Ferrara, kjer smo imeli zadnjo skupno sveto mašo, je prijazno, kolesarsko, akademsko mesto, ki nas je pričakalo v dežju. Lepa priprava za to, kar doživljamo danes. Po temperaturah, ki so segale tudi nad 40 stopinj, je bilo zelo čudno na plano povleči dežnike. Takrat sem se zavedala, da ni bilo samoumevno, da smo imeli lepo, čeprav na trenutke prevroče vreme. Na zadnjem postajališču smo našim počitnikarjem razdelili skupinske fotografije, da si bodo zapomnili obraze, s katerimi so prepotovali 3000 km. Ko smo prestopili mejo, samo zapeli: Slovenija, od kod lepote tvoje in tako naši dragi domovini tudi čestitali za rojstni dan. Nam pa je zmanjkalo časa za vsa praznovanja, ki smo jih imeli ta dan - godovi, rojstni dan. Le na kratko smo se poveselili, nazdravili, saj časovne omejitve narekujejo tempo potovanja. Pa saj se še vidimo in takrat kakšno rečemo, a ne?
Nič, ne morem mimo nekaterih zahval, ki so iskrene. Vsem počitnikarjem hvala za zaupanje in veselje, ki ste ga delili z nami. Hvala vsem sodelavkam in sodelavcem, ki ste zaradi našega potepanja ostali doma in delali še več. Vsem vodnicam, vodnikom, šoferjem, našemu šefu, sodelavkam in sodelavcem iskrena hvala za več kot odlično sodelovanje, bili smo res pravi „dream team“ - sanjska ekipa. Resnično drži: z Ognjiščem je vedno lepo, duhovno, veselo, toplo. Zato svoj potopis sklepam z vprašanjem: Kdaj in kam gremo na 12. radijske počitnice?
Petek mi je že od nekdaj všeč, ker ima v sebi vsa pričakovanja lepega, ki ga želimo doživeti ob koncu tedna. Za tiste, ki se nismo podali v Lecce, je bilo to dan, ko smo si peli: smisel življenja je življenje na plaži. Lecce je sicer mesto, vsekakor vredno ogleda, počitnikarji so iz njega prihajali zadovoljni, saj jih je prevzelo s svojo baročno arhitekturo.
In kaj smo počeli mi? Po maši smo čofotali v bazenu, popoldne pa, menda je bilo 41 stopinj, prespali v klimatizirani sobi. Luksuz brez primere, vam rečem.
Včeraj sem vam obljubljala, da vam povem, kako je na obali. Hmm, nisem je še videla. Naš hotel je od nje odmaknjen, tja vozi le vlakec, ki nam je popoldne odpeljal pred nosom, zato smo se potem odločili za bazen, ki nam je pisan na kožo. Jan še vedno skaklja okrog njega, Manca je prava plavalka, vsi otroci, ki so z nami pa so prava morska klapa, ki se odlično zabava. Lepo jih je opazovati, predvsem niti prijateljstva, ki jih pletejo, zato so pri nas na dnevnem redu vprašanja: „Mami, se bomo potem s Katarino, Nežo, Tinkaro, Lukom, Janom in Mihom še kaj srečali?“
Zvečer smo plesali ob bazenu. Ko sem opazovala počitnikarje, se mi je zdelo, da so mnogi čakali prav ta trenutek. Ples je prijetna zabava in to je bilo videti tudi tokrat. Vsak večer je prinesel drugačno obliko zabave, vedno pa velik odmerek smeha, kar je najbolj dragoceno.
Nič, lepo nam je in ja, zato bo treba kmalu domov – da bodo ostali lepi spomini. Z otročkoma smo zjutraj že odštevali, kolikokrat gremo še domov: „Komaj čakam, da se bomo pocrkljali z očkom,“ je rekel Jan, Manca pa dodala: „Pogrešam domačo hrano. Ali nama bo mama spekla palačinke?“ Bo. Misli se že obračajo proti domu, jutri se bodo tja obrnili tudi avtobusi.