Včeraj se je zgodil in pustil, vsaj pri meni in verjamem, da tudi pri tistih, ki so bili tam, krasne in najlepše vtise. Deset čudovitih novih duhovno ritmičnih skladb je zasijalo, krasne so. Še na kratko o zmagovalci: Leriduss so mlada, perspektivna skupina, prvič na Ritumu Duha in zmagali so - zdaj bodo snemali in koncertirali. Tiana in Aleks sta navdušila občinstvo in verjamem, da dobila krila za ustvarjanje. Mlada Meta Horvat pa je zapela pesem z zmagovalnim besedilom Včasih - avtor je Gregor Čušin. Pa ne samo besedila, napisal je tudi glasbo. Upam, da bo tudi njun duet še naprej ustvarjalen, ker sta res fajn.
Ko smo ravno pri duetih - štirje so se predstavili, toda žal sta iz "tekme" izstopila Petra Stopar in Omar Naber. Ni kaj, zdravje je poseglo vmes in Omar je ostal brez glasu. Toda njuna skladba je lepa in bo našla mesto med poslušalci.
Vzdušje je bilo noro dobro. Za to je poskrbel Stična bend, ki je mlade spravil na noge in pripravil pravi krščanski žur.
Veliko lepih doživetij je ponudil Ritem Duha in večkrat je zatrepetalo srce, toda ob koncu, je, vsaj meni, zastal tudi dih. Salezjanec Marko Košnik je stopil na oder, publiko ogrel z zanimivo mislijo in potem rekel: "V tišini se zahvalimo za današnji festival ... " in nastala je tišina. Vauu! In to v dvorani, med mladimi, ki so prej plesali, rajali, vzklikali, ploskali, peli ... Nastala je čudovita tišina in zdelo se mi je, kot da bi se zemlja za trenutek dotaknila nebes. In se je - zato hvala Bogu, ki je navdih vsem avtorjem in tudi organizatorjem festivala Ritem Duha. Se že veselim prihodnjega!
P. S. - Ko dobim kakšno fotko, jo pa pripnem. No, Andrej jo bo, jaz tega še vedno ne znam :( Lahko bi bila vsaj tiho, a ne? Ja, tudi to mi Andrej včasih modro svetuje. ;)
Danes je spet en čisto navaden dan - a se mi zdi prijeten. Po dolgem času delam na programu in uživam. Čutim, da živim ... Kako je lepo, če je delo tudi hobi.
In ko končam, me čaka družinsko popoldne. Vesela sem, ker oba otroka tako rada hodita v vrtec. Juhuhu! Jan je v petek jokal, ker je moral ostati doma zaradi vročinice in prosil vse, ki so mu prišli na pot, naj ga vendarle peljeljo k Emi in Heleni. Po začetnem joku je zdaj odhod v vrtec eno samo veselje. Manca pa je včeraj povedala prvo bralno značko - Zvezdico zaspanko. Ni dolgo, ko so meni učenci pripovedovali bralno značko, zdaj pa že naša punčka razlaga, kaj jo je v svetu besed navdušilo. Kako čas beži.Tudi zdaj me priganja, zato končujem zapis in želim vsem lep dan.
Veliko ljudjem je v teh dneh vse, kar so imeli, za kar so delali, splavalo po vodi. Narava gre svojo pot, ko se reka odloči prestopiti bregove in razširiti svoje struge, to stori. In takrat narava pokaže vso moč, človek pa spozna svoj nemoč. Mi smo gostje na Zemlji in ne obratno. A posnetki so pretresljivi.
Ko je s sobote na nedeljo lilo kot iz škafa, sem se večkrat spomnila na ljudi, ki so prestrašeni čakali, do kje jih bo zalilo. Tudi naše noči so bile bolj slabe, a ne zaradi poplav, ampak zaradi viroze, ki se je odločila, da malce prerešeta našo družino. In ko otroci zbolijo, najbolj boli - čeprav so samo vročina, smrkavi noski in pokašljevanje. A glede na to, v kaj se lahko in se je že razvilo, me je vedno strah. A vode so se umirile, naše virusi pa, upam, da tudi. Zdaj tako kaže.
Jah, ni kaj, poletje je vzelo slovo, mogoče pride indijansko, jesen pa je od nas zahtevala, da iz omar zvlečemo jopice, puloverje, skoraj da ne še rokavice. Joj, kako pogrešam toplino poletja ... Jesen je pri nas prinesla tudi nove začetke - oba otroka sta vrtičkarja, imata krasne vzgojiteljice in res sem vsem, ki se ukvarjajo z našimi otročički, iskreno hvaležna za njihovo delo. Kako znajo sprejeti te nebogljene malčke, kako jih 14 posedejo za mizico, uspavajo, animirajo, previjejo ... Res, najboljše so!
Kako ste kaj? Mi trenutno uživamo. Za nami je pester počitniško-dopustniški program, zdaj pa dopust - doma. Juhuhu! Rada grem na pot, toda najlepši del je, ko se vrnem domov. In sedaj imam še teden dni za uživanje doma, urejanje doma, za kratke poti, obiske.
Sem se kar zgrozila - več kot mesec nič od mene. No ja, vsaj na blogu je tako videti. Pa vam povem, zakaj je prišlo do takega izpada. Letos se je naša družina prvič udeležila radijskih počitnic in preden smo se odpravili tja, je bilo v službi potrebno pripraviti vse v naprej, tako da sem kar veliko časa preživela v naših sobanah. V Primoštenu smo se imeli lepo - tja sem odhajala s cmokom v grlu, ker sva oba z Andrejem imela zadložitve, otroka pa sta še majhna ... Polno vprašanj in skrbi je švigalo po glavi. A so kmalu zvodenele, kajti radijske počitnice so bile za našo družino res čudovita izkušnja. Naši počitnikarji so sila prijazni ljudije in z njimi se je bilo čudovito družiti. Res - krasno! Hvala vsem!
Zdaj pa smo se vrnili še z drugega dela našega dopusta, ki so ga zaznamovala prijetna druženja s prijatelji. Po njih si jih bomo zapomnili. Pa tudi po tem, da smo bili en teden 24 ur na dan skupaj, kar je velika dragocenost. O tem, da najina otroka gresta v vodo le do kolen, pa ne bom izgubljala besed. V bazenih sta vedno pogumna, morje ju postavi na obalo. Bo že, a ne?
Zdaj smo doma, kjer je res najlepše. In uživamo pravi dopust. In v njem si mogoče najdem kaj časa, da napišem kaj o vsem doživetem. Gradiva je veliko. :)) Se beremo.