Letošnji prazniki in skoraj leto je že pri koncu. Od adventa smo se pri nas letos poslovili nadvse goreče - v prenesenem (priprave na praznik so vedno začinjenje s kančkom hitenja in ščepcem slabe volje) in dobesednem pomenu. Naš adventni venček je namreč v soboto gorel in dogorel. Otroka sta resnično rešila božič. Ko sta med kosilom pri mojih starših v spodnjem nadstropju nujno morala gor, sem šla z njima in na mizi našla adventni venček v plamenih. Hvala, sv. Florjan. Še dobro, da smo imeli letos v službi predavanje o varstvu pri delu in sem požar hitro in učinkovito pogasila. A lahko bi bilo čisto drugače. Malce ožgana miza nas bo na ta dogodek opominjala in sedaj bom pri prižiganju svečk bolj previdna.
Sveti večer je bil lep in blagoslovljen v vseh pogledih - blagoslov doma nas je blago vpeljal v lep pogovor ob večerji, sledila je polnočnica, ki je lepo zvenela ...
V božičnem popoldnevu smo se odločili, da si ogledamo praznično Ljubljano, ki je resnično lepa. A bolj kot lučke sta otroka nadvušila balona, ki jih zdaj že tradicionalno kupimo ob decembrskem sprehodu po Ljubljani.
Zvečer sva si z Andrjem ogledala film o Pedru Opeki in rekla vaauuu, res je velik človek. Ko sem se z njim pred letom in pol pogovarjala v oddaji PRO, si nisem predstavljala razsežnosti njegovega dela, to zmore povedati le slika. In Jože Možina je spet naredil več kot dokumentarec, to je film o božjem človeku, ki mu nič ni nemogoče. Gospod Možina: bravo in hvala.
Dan samostojnosti in enotnosti in sv. Štefana smo praznovali tako, da smo šli na blagoslov konj v Stalo Loko. A o tem ne bi izgubljala besed, ker ne bi bile lepe. Nič ni narobe s konji in njihovimi lastniki, a pričakovala sem blagoslov, ki deluje blago na človek in živali, in ne govorov, ki vsaj zame, v tisti trenutek niso sodili. A naj bo živina zdava in naj blagoslov pripomore tudi pri modrosti krajevnih veljakov.
Upam, da bomo zdaj, ko že kliče delo, znali živeti ob Luči, ki se je rodila, ob Jezusu, ki se je sklonil k nam. In upam, da bodo po 21 letih samostojnosti ti prazniki med naše politike ponovno vnesli enotnost, da bo naša domovina (p)ostala zdrava.
Jesen. Letos je bila tako topla in prijazna. Ko je sonce izgubilo svojo moč, ko se je poletje umaknilo hladu, nas je začelo greti predvolilno obdobje. To je čas rojstev novih gibanj in strank, novih ugibanj in strahov. A kljub vsemu, kar bomo poslušali, kljub vsem rožicam, ki jih bodo sadili, čeprav zemlja za to ni najbolj primerna, še manj pa stanje v državi in svetu, je prav, da ohranimo zdravo upanje in zaupanje. Tega je enostavno premalo.
Nam je še predobro? Je to razlog?Mogoče tudi v tem grmu tiči zajec. Zadnjič me je pretreslo dejstvo, ko mi je znanec, ki vodi tujce po turističnih ogledih po Sloveniji povedal, da obiskovalci pri nas opazijo nezadovoljstvo, včasih celo neprijaznosti in mrke obraze. Res je, da se turisti večinoma zadržujejo v mestih, kjer je klima najbrž drugačna kot na podeželju, a tudi Ljubljana, najlepše mesto na svetu, torej ni mesto najsrečnejših ljudi. Poleti so bili pri nas na obisku Slovenci iz Argentine. Ko so se vračali, je gospa rekla, da bi kar ostalo, ker je tu tako lepo. Odšla pa je z grenkobo v srcu, ker je videla, da ljudje samo tarnamo, se pritožujemo. „Živite v tako lepi deželi, lepe domove imate, čudovito naravo, a preveč ste črnogledi,“ je povedala. Pa bo kar držalo, a ne? Kdo se sploh še veseli življenja? Največkrat tisti, ki so močno preizkušeni.
Rožnati oktober je mesec boja proti raku dojk, najpogostejšem malignem obolenju žensk v razvitem svetu. V oktobru tečejo različne akcije osveščanja o bolezni, o pomenu pravočasnega odkrivanja in učinkovitega zdravljenja ter v podporo vsem tistim, ki so za rakom na dojki že zbolele. V tem času poslušamo in beremo zgodbe žensk, ki so se ali se še borijo z rakom. Vedno znova povedo, kako je ta preizkušnja spremenila njihovo življenje in odnos do njega, kako dragocene so postale ure, čisto drugače so se odvijali dnevi in neprecenljiv je bil vsak trenutek brez bolečine. A kako odtujena družba smo, kaže tudi dejstvo, da so mnoge med njimi povedale, da so izgubile veliko prijateljic in prijateljev. Ko je človek bolan, se ga mnogi izognejo, pa ne zato, da se ne bi nalezli, ampak enostavno zato, ker ne vedo, kako se do bolnika obnašati. A na drugi strani vsak dobi veliko novih prijateljev in tudi to šteje.
Mesec oktober je prinesel tudi evropski dan darovanja organov in tkiv. Vabi nas k razmišljanju o solidarnosti, medsebojni pomoči in o tem, kaj šteje potem. Mnogi imajo predsodke, ki bi jih lahko izgubili ob enem samem dejstvu, da človek, ki daruje svoje organe in mu zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin ni dano več živeti, tako pomaga sedmim kronično bolnim ljudem. Kultura darovanja, neizmerne dobrote, živi v nas in to šteje. In to daje upanje. Tako kot ga je dal sobotni večer, ko se je v Mariboru odvijal Ritem Duha. Polna dvorana mladih, tudi večno mladih, veselih, takih, ki so se zabavali pod odrom, a zato niso potrebovali nobene pijače ali kakšnih drugih poživil. Razšli so se veselo in mirno, okrog dvorane niso cveteli odpadki. Pokazali so, da je svet lep, glasno prepevali, da verujejo in nam sporočili, naj se ne bojimo prihodnosti. Zato se veselim te jeseni, ki že z današnjim dnem prinaša novosti, ki v meni, kljub teži, ki jo nosi, budi upanje. Upanja in zaupanja vam želim v tem mesecu in modrih odločitev. Pa ne pozabite, mi lahko obrnemo svet na bolje.
Letošnji Ritem duha je bil 10. po vrsti. Ob desetki smo ves čas oglaševali tudi jubieljni. Ne vem, mogoče mi je že ta oznaka pognala nekaj več treme v kosti kot sicer. Z Blažem sva namreč tudi tokrat povezovala (v tretje gre rado) in spet je bila čudovita izkušnja. Hvala za zaupanje. Adrenalin, odlični nastopajoči, čudovita publika ... Prijetna srečanja z zelo prijetnimi ljudmi. Tudi to je čar tega festivala.
Verjamem, da je bilo letos žiriji težko, a tudi mene so dekleta, ki se družijo v skupini Vocabella, s svojim nastopom najbolj prepričala. Bravo! In naj jim to da polet za delovanje v prihodnosti.
Vedo znova me navduši Meta Horvat, s pesmijo in nekim posebnim žarom, ki ga tako lepo in skromno nosi v sebi. Tudi naša Petra je imela lep in samozavesten nastop, pa simpatičen klobuček in z možem Miho, ki je imel pomembno vlogo v spremljevalnem programu, sta se prav krasno stilsko ujemala.
Poglejte si filmčke na naši strani - mi jih danes gledamo že ves dan, predvsem Andrej, ker popravlja zadnje podrobnosti, najbrž to počne tudi Ambrož. Všeč so mi, zaradi tistih pred in za kamero. Lepe fotke si oglejte v foto galeriji in Jure je dokazal, da ni samo mojster besede, ampak tudi fotogafije.
A kot vedno je tudi ta festival prinesel zanimiva spoznanja. O egu, emšu in še čem :)
Do volitev bo sprenevedanj in laži vsepovsod preveč. A danes sem čisto slučajno ujela, da bo Janković, ki mu dokazujejo, da je sinu pomagal do zemljišč in premoženja, kandidral prav zato, da bo utišal ta sovražni govor proti njemu in njegovi družini. Tako se je odzval na dokaze o aferi. Edino njegovi sinovi imajo lahko manj prihodkov kot odhodkov. Pa naj se že neha norčevat iz nas. To pomneumaljanje me pa res jezi. Folk res ne ve več, kaj je sovražni govor! Tudi resnica, če jim ni pogodu. Noro! Upam, da bodo ljudje slišali in videli, kar je treba. Upam! In si močno želim! Zdaj se pa res preveč norca delajo iz nas! Nehajte že, saj nismo vsi nori!
Jaz bom tudi nehala, da ne bom obtožena kakšnega sovražnega govora :))
Sobota je dan za mariskaj, a ne? Največkrat za pospravljanje stanovanja, hiše, okolice. Če vam danes ni uspelo, nič ne de. Preberite si tole misel, ki mi jo je poslala naša Mojca. Zelo resnična je. Pa uživajte brez slabe vesti. ;)
od čistoče pač ne oslepiš.
Otroci v domu tem živijo,
pa včasih metle v kotu obtičijo.
Na zidu vzorci niso v vrsti,
ker rišejo jih drobni prsti.
Saj bomo stene vse pomili,
a najprej v igri se poskrili.
Povsod ležijo zdaj igrače,
a nekoč bo vse drugače.
Otroci izposojeni so le za kratek čas,
kmalu odrasejo, potem gredo od nas.
Takrat bo vse pospravljeno,
dom se kot v sanjah bleščal bo.
Zdaj pa otrok se veselimo
in se motiti ne pustimo!