Anonimke
Ob dnevu pošte je Marjan v jutranjem pogramu tako lepo pletel misli okrog pisem, tistih, v kuverti, z znamko, z nostalgijo in mislijo, da je vsebina seveda lepa. A sama se že nekaj časa take pošte ne razveselim - no, če je vabilo, je krasno; ko je notri položnica, no ja; ko je pa notri pismo brez podpisa - takrat pa ...
No, pri prvi taki anonimki sem jokala kot dež, ker je bila pač resnično nesramna, žaljiva, bedna v vseh pogledih. A en mesec me je kar dajalo. Nič ni pomagalo dejstvo, da človek, ki je to napisal ni pri pravi, da je pisanje zmedeno, list prelepljen, na njem polno sledi edigsa in svinjsko nesramna, do skrajnih mej neotesna vsebina. No, vejice in pike so pa kar stale na pravem mestu. Kmalu je priša druga pošiljka. Ista pisava, iste nesramnosti ... Čas obolevanja je bil krajši. Potem je prišla tretja, pred tednom ali dvema sem na kupček dala četrto. Tokrat je bilo celo moje ime prav napisano. Vedno eno in ista oseba, zdaj vem, da je ženska.
Ni prijetno, ker človek se vpraša, kje živimo in kakšen domet imajo ljudje, ki to pišejo. A kljub vsemu prizadanejo, zato sem jezna nanje. Kdor se ne upa podpisati pod svoje mnenje, naj bo pač tiho. A bi šlo, dragi anonimneži? Pa lep pozdav v okolico Celja.
No feedback yet
Form is loading...