Prazovanja
God pri nas že od nekdaj praznujemo in sv. Matej ima zame posebno mesto med svetniki. To so lepa poglavja v zgodovini mojega otroštva. Letos je moj god deloven, da ni kaj. A praznik se lahko tudi prenese - sobota bo ta dan. Vsekakor pa sem bila vesela vseh voščil in bilo jih je res veliko. Hvala vsem, če kdo med vami tole bere. Z vami pa bi rada delila spomin na praznovanje Mančinega godu. Pripsevek pa je objavljen tudi v reviji Marija, ki jo izdajajo frančiškani z Brezij.
Hvala, Marija!
Avgust je pri nas zelo prazničen mesec - dve obletnici in god smo praznovali. Naša Manca goduje prav na veliki šmaren in zelo se je veselila praznovanja. Najbolj zaradi “lofiranja” kot rečemo pri nas, ko na predvečer godu izvajamo glasne in udarne ritme na činele, ki so v resnici pokrovke, in ko slavljenec “požegna” vse, ki so prišli voščit.
Že kar nekaj časa me je Manca spraševala, če za god dobimo tudi darila, pa sem ji rekla, da ja, kakšno pozornost, a da to ni bistvo praznovanja. “Najbolj pomembno je,” hmm, kako naj svoji 6-letnici to razložim, sem se spraševala. Nekaj več teološkega znanja bi mi vsekakor prav prišlo, to spoznavam ob zanimivih in iskrivih vprašanjih, a na srečo je Sveti Duh ves čas na delu in mi ob takih trenutkih priskoči na pomoč. Potem sem nadaljevala: “Poglej, Marija je tvoja zavetnica, ona te varuje, njo lahko prosiš v stiski, se ji zahvališi, ko ti je lepo.” Manca je pokimala, končali sva najino razpravo, a o svoji učinkovitosti nisem bila najbolj prepričana - kaj pa vem, kako si otroci predstavljajo zavetnika v nebesih. Pa saj, kako si ga pa jaz?
Na god smo se temeljito pripravili, spekli smo dve tortici, seveda sta bila pri tem glavna Manca in Jan, čokoladno in jagodno, na predvečer velikega šmarna “lofirali” in naslednji dan, ki je bila za naju delovni dan, praznik ujeli pri sveti maši in zvečer ob praznovanju s prijatelji.
Pravzaprav se ni zgodilo nič posebnega. Otroci so se lepo igrali, odrasli smo modrovali pod prijaznim poletnim nebom in se imeli preprosto lepo. Ko smo pospravili, prijateljem pomahali v slovo, sem Manco vprašala, če je lepo praznovala. Z žarom mi je odgovorila: ”Mami, hvala, to je bilo najlepše praznovanje, ” potem pa nadaljevala pot po dvorišču, se uzrla proti nebu in rekla: ”Hvala, Marija, za tako lep dan.” Tudi sama sem tiho dodala: Hvala, Marija!
No feedback yet
Form is loading...