Končno je tudi danes posijalo sonce, prav zdaj je pogled skozi moje okno čudovit. A dan je bil vse prej kot to - neurja vsepovsod, pri nas dve pošiljki toče. Pa strašni bliski, med katerimi je Manca rekla: "Ej, kva me slikaš?" Potem smo razmišljali, kako je na našem vrtu, so jagode v redu, kako je hiška, mene skrbi za rožice ... Ko imaš stik z naravo, ko na vrtu koplješ tako dolgo in vneto, da te sonce opeče, pa tega niti ne čutiš, se odnos do narave in vsega, kar nam daje, precej spremeni. In tudi odnos do slovenske hrane, o kateri je danes kolega Robert pripravil res zanimivo oddajo. Hvala!

Sicer pa sem te dni "kao" na dopustu. Saj vem, "kao" ni najlepša beseda, ampak na tem mestu čisto prava. Dopust sem prekinila za izobraževanje, najbolj žalostna sem, ker sta zbolela oba otroka, pa je zdaj že bolje, sicer pa telefon zvoni, dogovarjam se za snemanja, odgovarjam na elektronsko pošto ... In joj, sploh ne vem, kako sem vse treminsko uskladila, jutri bo veselica :) Naslednji korak - moram se naučiti, kako se naredi povratnico, da bo moj poštni predal odgovorajal sam - do xy sem na dopustu. Do julija imam čas, takrat pa resnični odklop in upam, da tudi zdravilna doza morja za vse nas - naj se lanska bolezenska scena ne ponovi.