Po mnogih cunamijih, ki so se dogajali v moji glavi, sem se nocoj odločila, da se vrnem na morje in več povem o hiški, kjer smo preživeli dneve pred prvomajskimi prazniki. Šli smo na Krk, tokrat v kamp Njivice, v nove mobilne hiške. Že ko smo prišli tja, smo občutili vzdušje dni, ki so bili pred nami. Jaz sem se počutila kot doma pred štirimi leti, ko smo prekrivali streho, pa obnavljali fasado, pa ... skratka imeli pravo gradbišče. Otroci so bili navdušeni nad bagerji, motorkami, tovornjaki, ki so v kamp vozili mobilne hiške.  Bili smo del nove zgodbe.

Vselili smo se v čisto nove hiške, prvi spali v posteljah, kar je zame neprecenljivo, kuhali na novem štedilniku, pekli čevapčiče na priročnem novem žaru, sedeli na belih blazinah sedežne iz ratana ... Vedno, ko smo se vrnili s potepanja, smo odkrili kaj novega: poglej no poglej, imamo lustre na stropu, pa steklo na mizi ... Ko sem sedela na wcju, sem videla kup lukenj - v stropu in na tleh, ki so spominjale na pristnost življenja v kampu. Iz vseh luči so gledale žice in hvala Bogu so bile za otroke neaznimive.  Skratka polno nedokončanega, ki upam, da se bo dokončalo, sicer bo poleti veliko slabe volje.

Ves čas pa so v kamp hodili spremljat delo mnogi gostje, v veliki večni Slovenci, ki bodo imeli hiške v najemu vse poletje - pravzaprav jih imajo že. Tudi mi smo se čisto zagreli, ker res, v teh hiškah ni da ni  - dve splanici, dve kopalnici, lepa kuhinja, jedilnica, terasa, skratka, človek bi se kar privadil. Pa so se spet rodile sanje, ki so trenutno neuresničljive. Pa nič hudega, to sem občutila takoj ob prihodu domov, ko so se v meni prebudili vsi zapčekarski občutki in misel, kako bi pogrešala naš dom, našo hiško, kot rečeta otroka, če bi bili na primer imeli pavšal na morju. Še dobro, ker doma je pač najlepše in to drži kot pribito :)