V bistvu se mi dogaja toliko reči, da sploh ne vem, kje naj se lotim. Kup misli se podi po moji glavi, ki je, če ne dobim doze protialergijskih tablet, precej vrtoglava. Ja, pomladi se vedno veselim, a prinese tudi alergije in bolezni. Pa upam, da bo bolje. In vem, da je več lepega.

Predvsem je krasno, ker smo že zorali njivo, na kateri bo, upam, tudi letos kaj zraslo. Še širša je kot lani. Ja, moje vrtnarske ambicije niso majhne. Urejamo tudi okolico, naš hiško moramo prebarvati, da se končno znebimo grafitov in zdaj se bodo začela pogajanja, kakšne barve naj bo. In čudovito je opazovati otroka, ki uživata v plezanju na drevesa, tekanju po travi, opazovanju čudovitih zvončkov, le žafranov se malce bojita.

Včeraj je bi sploh lep dan - gregorjevo. Ptički so nam pod drevesi pustili veliko zakladov, ki smo jih našli na naši sprehajalni poti.  In končno je Manca vriskala in govorila: "Joj, kako smo bogati, mami, koliko zakladov smo odkrili," in potem moj sicer malce oguljeni stavek: "najbolj smo bogati, ker imamo drug drugega, a ne?" in odgovor, ki vendarle prihaja iz srca: "ja, mami."  Zakaj sem bila tega tako vesela, ker sem pred dvema dnevoma poslušala, kako smo revni. Otrokom sva razložila, da pač vseh igrač, ki si jih želita ne bomo kupili, niti jih ne moremo. In izpeljala sta, da smo torej revni. Ko se je Manca vrnila iz vrtca me je potoložila, ker ima bogatega sošolca, ki jih bo lahko kupil igračo. "Veš mami, oni pa niso revni, tako kot smo mi."  Lepo, solidarnost živi že med otroki.  Še je upanje :)