Današnja sreda je res dan, ki diši po popolnosti. Spet smo bili skupaj in spet je bilo lepo. Odpravili smo se na obisk k p. Karlu Gržanu. Za devetimi gorami in devetimi vodami, no, dva potoka v resnici tečeta mimo njegove hiše, uživa v objemu narave, kolikor mu to ljudje dopuščamo. Pot, ki je sicer gozdna, je precej zvožena, saj k njemu prihajo mnogi, ki nosijo težka bremena življenja.
Mi smo prišli na obisk, imeli smo krasen piknik in za otroka je največje veselje, da vidita, božata in hranita njegova konjička. Hvala, pater!

No, najlepšo zahvalo pa sta izrekla otroka sama. Manca je na poti domov dejala: "Pogrešam patra Karla, odpeljala bi ga kar k nam domov." Pa sva ji z Andrejem rekla, da on sam brez konjičkov ne bi šel. A naša punčka je imela odgovor na dlani: "Ja prav, potem bomo pa sezidali še štalo."

Ker nas je pot vodila mimo Nazarij in ker je v zadnjih dneh pri s. Klarisah nadvse slovesno, bi bilo škoda, da se ne bi ustavili še pri njih. Posnela sem krasen pogovor z opatinjo s. Katarino Ambrož, ki ji sestre tako lepo rečejo mati. Navdušila me je s svojo milino, prijaznostjo in predanostjo Bogu in Njegovim načrtom. Prisluhnite ji jutri v oddaji Naše škofije ob 17. uri, pozneje pa bom posnetek pripela tudi k temu zapisu - no, Andrej ga bo, jaz še ne znam :).
V Nazarjah človek občuti moč vere, sestre sijejo srečo in so res žene molitve. S. Katarina je danes pletla venec za s. Filipo, ki bo imela jutri večne zaobljube. Kako vesela sem bila s. Alojzije oziroma Marjetke, s katero smo skupaj, ko je njena odločitev še zorela, romali v Assisi. In tam, kot mi je rekla danes, je njena odločitev tudi dozorela. Srečna je v svoji odločitvi, srečna je v povezanosti v Bogu ... Če želite videti iskren in nasmejan obraz in če ob sebi nimate otroka, obiščite s. Klarise.