Petra Majdič je včeraj pokazala svojo moč, ki presega meje razumnega, ki gre onkraj bolečine, ki je dana le redkim - res, bravo in čestitke! Po padcu se je pobrala in pokazala, kakšna borka je. Ko sem danes na spletnih portalih in tudi na naši strani brala in gledala fotke, so se oči orosile. Pa nisem bila edina, kar nekaj nas je bilo, ki smo priznali, da nas je ganilo.
Take medalje Slovenija še nima. Seveda sta najbolj ponosna na svojo Petro njena starša. "Pol Slovenije je jokalo, z nami vred!“ je žarel oče, mama pa je dejala, da sta ob gledanju živčno tekala po stanovanju. "Upamo, da bo okrevala. Glede na to, da ima zelo visok prag bolečine in ne pokaže rada, da jo boli, mora biti res hudo,“ sta bila zaskrbljena.
Zlata Petra, čeprav z bronom okrog vratu, je po tekmi povedala, da so vsi trenerji navijali zanjo: "Ves tek v kvalifikacijah od starta do cilja sem kričala od bolečin in mislim, da je bilo prvič v moji karieri, da so trenerji vseh držav navijali zame." In kako ne bi. Mnogi pa danes kričijo od jeze, ker je dejstvo, da območje, kjer je zdrsnila, ni bilo zavarovan, res v nebo vpijoča "šlamparija", ki je ne vidiš niti na naših tekaških progah tule v okolici Škofje Loke.
Njen trener Ivan Hudač je po izjemnem nastopu svoje varovanke razkril: "Prve besede, ki jih je Petra izrekla po nastopu, ko je ležala na tleh in se nam je zdelo, da je padla v nezavest, pa je bila najbrž samo tako in fizično in psihično povsem izčrpana, so bile: 'Dosegli smo vse!'"
Res drži, kar je zapisal Tomaž Humar, ki bi danes praznoval rojstni dan - Ni nemogočih poti. Ponatis njegove knjige s tem naslovom, ki pove vse, je prav danes izšel.