Še ena lepa sobota je za nami. Ni bila čisto navadna, v bistvu je bila prav na poseben način prijazna - spet smo se radijci z družinami družili pri Ediju v Savinjski dolini. Pri njem smo redni gostje že nekaj let. Sama sem bila doslej le na novoletnih večerjah, pri dnevni svetobi pa sem Savinjo v tem koncu opazovala prvič. Lepa je bila - raftarji so rekli, da tudi mrzla, a z "varnostne" razdalje je prijetno pomirjala.
Čeprav je bilo vreme prej kot obetavno, nas je Bog pogledal skozi "ta veliko okno". Ko so se raftaji podali na Savinjo in smo mamice ostale z našimi malčki v vasi, so se skozi oblake prebili nežni sončni žarki, ki so prav lepo uspavali naša najmlajša v vozičku - Jerco in Jana. Malo starješi so se pod vodstvom Lidije, ki bi bila lahko odlična vzgojiteljica, igrali, risali, ustvarjali; še malce starejši, predvsem fantje, ki so s solzami v očeh ostali na kopnem, pa so se potolažili z nogometom.
Po slavnostnem prihodu raftarjev - najbolj nadebduni so zadnje metre preplavali, se potem še nekajkrat pogumno vrgli v mrzlo Savinjo - je sledilo odlično kosilo. Joj, hrana je pri Ediju (športni center Prodnik) res največji kulinarični užitek. Vedno!
Medtem ko so stari in mladi igrali nogomet, smo se ostali trudili igrati odbojko. Najmljaši - predvsem deklice in dva fantka - so uživali v peskovniku, večjem, kot ga imajo doma - igrali so se ob robu odbojkarskega igrišča. Ko je bila ura štiri - takrat smo načrtovali odhod - je začel pršiti dež.
Krasen dan je bil! Hvala Ediju, njegovi družini, sodelavcem in seveda našim radijskih organizatorjem za krasno športno - kulinarično soboto.