25. maj je za našo družino velik praznik. Lani, ko sta starša prav na ta dan praznovala 40-letnico poroke, sem jima zelo, zelo zgodaj zjutraj čestitala in povedala, da za darilo dobita vnuka, potem sem počakala Andreja, da se je vrnil z jutranjega programa, pobrala sva prijateljico Leo in odšla v kranjsko porodnišnico. Tam nas je s svojim prihodom 12 minut čez 12 razveselil Jan. Manca je dobila bratca! Juhuhu! Lepo ga je sprejela in v enem letu sta postala prava mala prijateljčka. Današnji 25. maj je bil zato zame poln spominov, ki so se prepletali s praznovanjem in občudovanjem, kaj vse se zgodi v prvem letu življenja - otroci so res, čudež, ki mu ni para! To je tudi dan za hvaležnost, da sva z možem Andrejem lahko postala starša - vsem ni dano in velikost bolečine ob tem spoznanju je najbrž tako velika kot sreča, ko prvič vzameš v naročje svojega otroka. Bogu hvala za najina sončka!
25. maj je za našo družino velik praznik – oseben in poseben – po mogočnosti in pomembnosti mu je enak le 16. april :)