Ja, pa se je iztekla. Včeraj, ko je sodelavka Marta Jerebič rodila sina Davida, sem iz porodniškega dopusta prešla na lanski dopust. Priznam, malce otožnosti se je pojavilo. Kmalu bo drugače, jutranje crkljanje bo krajše, črviček, kako sta otročička, bo ves čas vrtal... A tako pač je. Veliko mamic se sooča s tem in če sem se že enkrat, se bom še drugič. Ni kaj.
A včerajšnji dan je bil lep - zadnji dan smo s prijateljico, njeno hčerko in najinima sončkoma proslavili s potepom po Škofji Loki, nujnim postankom pri Homanu, kjer imajo odlično kavo in tortice, ki jih Niki, lastnik lokala, peče kar sam. Imeli smo se lepo, tako kot večina dopoldnevov, ki smo jih preživeli skupaj. Joj, kako luštna druščina smo – to bom pogrešala.
Dan smo zaključili s šmarnicami v Predosljah - tam je bila obletna maša za pokojnega strica. Lepo je začutiti utrip drugih župnij. Tega bom odslej občutila tudi po službeni dolžnosti - Dolenjska prihajam! Ja, z mislimi pa sem že v službi, bolj konkretno pri škofiji Novo mesto, ker bom tam snemala prve oddaje Iz življenja naših župnij. Telefon imam ves čas pri sebi, ko se otroka zaigrata na vrtu preverim, če sem dobila že kakšen odgovor po e-pošti. Zdajle ni bilo nič, pa sem minute izkoristila za tale zapis. Zdaj šibam na igrišče, ki bo menda letos dobilo novo podobo. Ja, otroci naše ulice si zaslužijo nova igrala. Več o tem pa mogoče kdaj drugič.