Ali ni zanimivo, da želijo nekateri postati "politiki novega kova" ravno takrat, ko se odloča o dosmrtnem denarnem nadomestilu za zadnjega šefa partije?
Zakaj se za to niso odločili, recimo ob pogojih za upokojitev mater z več otroki?
Ali ni zanimivo, da želijo nekateri postati "politiki novega kova" ravno takrat, ko se odloča o dosmrtnem denarnem nadomestilu za zadnjega šefa partije?
Zakaj se za to niso odločili, recimo ob pogojih za upokojitev mater z več otroki?
Danes je praznovala moja domovina. Namenoma pišem moja, čeprav je naša, a misli ob prazniku so moje… Lahko so tudi vaše.
Moja domovina ni velika. Pravzaprav jo lahko prevoziš v nekaj urah. Kljub temu je velika po lepotah in velika po ljudeh, ki tu živijo. Stoletja smo prebili tukaj, a šele zadnjih dvajset let na svojem. Vedno nam je gospodoval drugi. Navadili smo se, da je treba oblastnika vedno »prinesti okoli«, zato je naša ljubezen do domovine nekoliko groba in naš »narodni« junak tihotapec Martin Krpan…
A vendar ne bom izgubil upanja, da se naša ljubezen do tega koščka sveta vendarle nekoč ne razplamti, kajti sredi glavnega mesta nam na podstavku stoji kip velikega pesnika in ne vojskovodje. In to ne kateregakoli pesnika, pač pa tistega, ki je zapisal, da naj žive vsi narodi in da si želi učakati dan, ko bo na svetu zavladalo bratstvo, iz njega bo pregnan prepir in bo zavladala svoboda. Kateri narod je še vsem drugim zaželel kaj takega? Kateri narod pod tem soncem je še bil tako odprt do drugih, da jim je privoščil vse kot sebi?
Moja domovina je torej velika v srcu. V mislih, v pesmih in kulturi. Na vršacih gora in v globokih jamah, kamor svetlobo prinesejo le zagreti posamezniki. Moja domovina je velika v solidarnosti in prijaznosti do obiskovalcev, v belih cerkvicah na gričih okoli nas in v materinih besedah, ki otoke učijo prve besede.
Moje domovine niti malo ne prizadenejo posamezniki, ki v njenem imenu ne delajo vedno tako, kot bi morali. Zaradi njihovega slabega zgleda ni domovina nič manj moja. Rad jo imam in spoštujem jo. Želim ji le dobro, ker sem zrasel iz nje, ker govorim njen jezik in razumem kako šumijo njeni gozdovi in plivka njeno morje. Tudi jaz sem ta domovina in tudi jaz bi moral včasih v njem imenu storiti kaj, pa nisem…
Zato ti želim, moja domovina, da bi te imeli radi kot mater in ne kot mačeho. Želim ti, da bi se vračali s potovanj v tujini, ker bi potem bolj cenili tebe. Želim, da bi se znali resnično veseliti s teboj in med seboj. Želim, da bi kdaj izobesili zastavo, tudi ko ni praznik, ker nam je srce tako velelo.
Draga moja domovina! Danes sva z ženo nazdravila zate. Nisva recitirala domoljubnih pesmi in ne prebirala besedil tebi na čast. Le sedela sva in mislila, da je bil, kljub dežju, lep dan. Ker, če je praznik v srcu, ga ni vremena, ki bi ga lahko skazilo.
Jutri bo nov dan, nova priložnost, nov izziv. In če sem danes slavil, si želim jutri zate nekaj storiti. Ker si zaslužiš, ker si moja… domovina.
»Vseslovenska vstaja« je za nami, prav tako kot majevski »konec sveta«. Nič se ni spremenilo, nič novega ni pod soncem. Morda nas je presenetilo le sorazmerno majhno število zbranih. Morda tudi neprimeren odziv največje vladne stranke, ki bi včasih res lahko delovala nekoliko bolj umirjeno. V mislih imam seveda popolnoma nepotrebno petelinjenje na twiterju, ki le priliva olja ognju…
Po drugi strani pa je tako, da četudi ima človek še takšno simpatijo do (nenasilnih) protestnikov, se kmalu pokaže, da to pravzaprav niso protesti kamor bi bili dobrodošli vsi. Če si dobro pogledaš ikonografijo, ki jo zbrani prenašajo naokoli in ki v večjem delu izraža nezadovoljstvo s splošno situacijo, pa se vendarle najdejo tudi napisi drugačne vrste. Tisti, ki kažejo segregacijsko naravo protestnikov. Naj naštejem nekaj parol, ki ob socialističnih in rdečih komunističnih zastavah pokažejo, da je morebitne neopredeljene protestnike nekdo zlorabil.
Naj začnem z najbolj »nedolžnimi«. »Neustavni sodniki«, »Ne-ustavno sodišče«, »Ustavno sodišče - grobar ustave«. OK, razsodba glede referenduma je nekatere razjezila, ampak za božjo voljo, ali se zavedamo, kam pelje neupoštevanje prava? V zakon ulice! Za primer naj navedem nepotrditev mandata izvoljenega Franca Kanglerja v Državni svet. Tam so morali samo potrditi volilne rezultate. V Kanglerjevem primeru tega niso naredili, zaradi pritiska ulice. S kakšno pravico? Ne rečem, če bi potvoril rezultate, ampak jih ni. Zato si lahko seveda predstavljamo, da bo Kangler konec koncev vendarle prišel v Državni svet, pa čeprav s pomočjo odločitve Ustavnega sodišče. To pravzaprav ne more odločiti drugače…
Naj nadaljujem še nekaterimi parolami. »Hočemo slo Goli otok«. Halo? Ali tisti, ki je zapisal ta transparent, ve kaj zahteva? Bi se radi vrnili v čas represije? In kdo se bo znašel na Slovenskem »Golem otoku« naj odloči ulica, kajne?
Zatem prideta dve paroli, ki jasno nakazujeta, da je problem v zadnjih 20. Letih. Prej je bilo v redu. Osamosvojitev je bila napaka. Vrnimo se tja, kjer smo bili… »20 let nas posiljujete pa nataliteta še vedno pada«, »Zaj* ste vse, kar se je zaj* dalo 20+ (tole je 2 kitica himne)«.
In potem še kronski napis za anale demonstracij: »Ponovimo zgodovino, belo gardo v Argentino«. Domobranci. Tu je problem, kajne. Zdaj pa nismo več daleč od resničnega problema. Manj nas zanima stanje v državi, kot to, da ne vodijo več »naši«. Gre za čisto ideološki problem, še vedno gre za kulturni boj.
Dobro jutro, Slovenija!
Kar nekako samoumevno, celo modno je postalo, da so si "napredno naravnani državljani Republike Slovenije – verni, ateisti, agnostiki in drugače nazorsko orientirani" v trenutkih, ko zmanjka prikladnih sovražnikov, našli enega dežurnega. Enega takega sovražnika, ki je lahko vedno na tapeti. Ta je zaradi družbene vloge in klime, ki vlada pri nas, vedno kriv… za kaj. In tudi če ne bi bilo ničesar, kar bi mu lahko očitali (pa mu vedno seveda lahko kaj), bi bil še vedno kriv! Da je, seveda. Da (še vedno) obstaja!
Ta trn v peti organiziranih ateistov in agnostikov, pa tudi po svoje vernih in drugače nazorsko orientiranih, je seveda katoliška Cerkev. Ne katerakoli Cerkev ali verska skupnost, ampak prav katoliška Cerkev, s svojimi cerkvami (obče kulturnimi spomeniki lokalnega, regionalnega in državnega pomena), ki jih je vse polno po naši domovini, s svojimi župnijami, dobrodelno Karitas, nekaj šolami in vrtci, domovi za ostarele in seveda s svojim vodstvom, duhovniki in škofi.
Javno dobro ali javno slabo?
V Evropi in svetu so verske skupnosti prepoznane kot organizacije civilne družbe, ki opravljajo določeno družbeno koristno delo. Se pravi, tistega kar naredijo one, ni treba delati državi. Država se lahko odloči, da določeno dejavnost, ki jo verska skupnost opravlja podpre. Zakaj? Zaradi državljanov, ker je v delu verske skupnosti (recimo da govorim o domovih za ostarele, ki jih vodijo redovnice), prepoznala nekaj javno koristnega za vse. Ni pa to nujno in tudi ni pogoj.
Pri nas je seveda stanje drugačno. Del javnosti prepoznava katoliške šole kot konkurenco obstoječi javni šoli. Karitas je v tem kontekstu prepoznana kot konkurenca državnemu Rdečemu Križu in tako naprej. Človek te logike pač ne more čisto razumeti, saj je v svojem bistvu nerazumna. Kako je lahko šola ali humanitarna organizacija, ki pomaga domačim ljudem pri izobraževanju ali lajšanju stisk, nekaj slabega? In če naj bi že bila nekaj slabega, kako da ljudje sami tega ne prepoznajo? Če bi namreč ugotovili, da so privatne (katoliške) šole nekaj slabega, zakaj potem ne zmanjka otrok, ki jih starši želijo vpisati na te šole? Zakaj so torej želje staršev za vpis v katoliške šole veliko večje od števila prostih mest? Konec koncev so privatne šole za državo tudi cenejše od javnih, da sploh ne govorim o tem, da tako javne kot zasebne, izvajajo od države potrjen program. Zakaj torej takšen strah pred privatnimi (seveda katoliškimi) šolami? Kaj ne gre le za konkurenco, ki naj vedno ponudi možnost za izboljševanje pedagoških praks?
Združenje za zbujanje nestrpnosti do Cerkve
Pa ne gre samo za šole in Karitas. Gre tudi za vse drugo. »Koaliciji za ločitev države in Cerkve«, ki jo je februarja letos ustanovilo petnajst posameznikov in eno društvo, gre na živce prav vse, kar se tiče Cerkve (razume se, da katoliške). Po peticiji za odpravo državnega financiranja rimskokatoliške cerkve, ki naj bi jo podpisalo okoli 30 tisoč ljudi, so začeli z zbiranjem podpisov za popolno obdavčitev katoliške Cerkve in v nekaj dneh zbrali prek 2000 podpisov (zdaj menda že 12.000).
Njihov namen je obdavčiti vse, vključno z nabirkami in prostovoljnimi prispevki, vse nepremičnine (tudi sakralne objekte). »Zato je pravično, da je vsa cerkvena dejavnost, vključno z vsemi nepremičninami, v celoti obdavčena, še posebej zaradi tega, ker je katoliška cerkev izjemno bogata in zmore davke z lahkoto plačati.«
Vas zgornja dikcija spominja na kaj? Mene takoj spomni na tista svinčena povojna leta, ko so si nekateri vzeli pravico, da odločajo o vsem, tudi o življenjih sodržavljanov. Katoliška Cerkev je bila takrat pravzaprav edini »notranji« sovražnik, ki ga »napredna« oblast ni mogla streti. Navijanje davkov in veliko število različnih denarnih in drugih kazni, ki so jih organi pregona izrekali takrat, je bilo nekaj običajnega. To je bil čas totalitarizma. En vodja, ena partija in en narod, kjer pa je bila velika večina državljanov drugorazrednih. In natanko tja nas pelje »Koaliciji za ločitev države in Cerkve«.
Mnenje sodišča jih pravzaprav ne zanima
Prav lahko namreč ugotovimo, da jim pravzaprav ne gre za pravno državo, kjer so vsi pred zakonom enaki. »Koalicija« se je namreč usmerila le proti eni sami, točno tangirani, katoliški Cerkvi. Ko so se pred časom oglasili predstavniki Cerkve in potarnali, da so »…stališča Koalicije za ločitev Cerkve in države v nasprotju z ugotovitvami ustavnega sodišča…«, so le ti benevolentno odgovorili, da »Katoliška cerkev ne dojema, da državljanom in civilni družbi ni potrebno sprejeti mnenj ustavnega sodišča in da imajo lahko drugačen pogled na neko vprašanje, kot ga ima sodišče.«
»Zdaj smo pa tam, kjer ni muh«, bi lahko nadaljevali z ljudskim reklom. Namreč, če nekomu ni mar za pravo, še več, da se nanj požvižga, potem lahko njegove besede zlahka prepoznamo kot škodoželjne, škodljive, nestrpne in ideološke. »Koaliciji« ni mar za resnico, ampak le za njihov cilj. In ta je, z vsemi sredstvi, za vsako ceno, škodovati katoliški Cerkvi. Nekritično in pristransko. Tudi s sprevračanjem dejstev, manipuliranjem in podobnimi prijemi.
Jasno je, da je uspeh omenjene »Koalicije« obsojen na propad, saj je izrazito enosmeren. Da bi lahko nekdo v pravni državi obdavčil prostovoljne prispevke samo ene organizacije, ni prav verjetno. Skrbi pa dejstvo, da se je takim pobudam pripravljeno pridružiti toliko ljudi, ki na vlogo večinske verske skupnosti pri nas gledajo izrazito pristransko in nekritično. Kako to, da se je toliko ljudi pripravljeno pridružiti peticiji, ki je eklatantno diskriminatorna? Zakaj naj za (katoliško) Cerkev velja nek posebni režim samo zato, ker je katoliška Cerkev in po mnenju »Koalicije« nujno nekaj slabega?
Bomo katoličani kdaj kaj več kot opazovalci?
In zdaj še vprašanje v drugi smeri. Kdaj se bomo katoličani prebudili in jasno povedali, da nas take peticije žalijo? Kdaj bomo jasno povedali, da je denar, ki ga namenjamo svoji Cerkvi, naš težko prisluženi denar, s katerim lahko naredimo tisto, kar se nam zdi najbolj prav? Če ga lahko namenimo gasilcem, ribiškemu društvu ali tudi taki ali drugačni »Koaliciji«, ga lahko tudi svoji Cerkvi. Brezprizivno in neobdavčeno! Saj se dar, miloščina, pušica, pač ne obdavčuje. Kdaj bomo šli tudi katoličani na ulice in bomo na Prešernovem trgu zbirali podpise za to, da se takšna društva, ki širijo nestrpnost in sovraštvo do verujočih sodržavljanov, prepove? Koliko peticij bo še šlo mimo nas, da bomo končno postali tudi aktivni državljani?
Ne vem kaj Slovencem pomeni Kate Middleton. Pravzaprav mi nikakor ni jasno, zakaj bi se nekdo (razen Angležev) sploh zanimal za življenje angleške kraljeve družine. Ob vseh težavah, ki jih imamo in smo jim priča, je nosečniška slabost neke prebivalke Otoka, res ne-novica. Kljub temu lahko o tem beremo v večini medijev, bolj ali manj rumenih. Kaj danes še imajo Britanci, da se toliko zanimamo zanje? Od kraljice, do princese Diane, pa njenih otrok, princa Charlesa in njegove zdajšnje neposrečene žene…?
Evo razkril sem se, tudi sam vem o angleški kraljevi družini stvari, ki so popolnoma nepomembne. Stvari, ki nimajo nobene teže, ki z mojim pogledom na svet niti niso kompatibilne. Angleški veleposlanik, ki mu verjetno delajo klipinge novic, ki izidejo pri nas o njih, mora biti kar zadovoljen z rezultati. Nedvomno se o Angležih da veliko več prebrati glede na njihovo dejansko »težo«.
Če bi povprečnega Slovenca vprašali kdo je predsednik avstrijske vlade, bi bil verjetno v zadregi. Italijanskega bi morebiti še izustil, o Madžarih pa tako ne vemo prav dosti. O tem kdaj je bilo Kate Middleton slabo in kdo je bedel ob njeni postelji, kje vse je dopustnikovala in s kom…, ja o tem pa vemo vse. Celo da so Avstralci klicali v bolnišnico, kjer je zaradi nosečniške slabosti ležala princesa in ničhudega slutečo sestro preslepili do te mere, da je kasneje storila samomor… Kako to?
Se vam ni nikoli zdelo čudno, zakaj se o takih abotnostih toliko piše, nekatere novice, ki so za našo državo res izjemno pomembne, pa se kar nekako pojavijo in nato potihnejo.
Če prav pomislimo, je tudi to način medijskega obvladovanja ljudi. Nasuj jim nekaj sladkorja v kavo in ne bodo preveč razmišljali o tehtnih stvareh.
V tej luči je Kate Middleton s svojim življenjem in stasom vsekakor na daljši rok bolj perspektivna od denimo ponovne izvolitve večnega Dušana Semoliča na vrh našega največjega sindikata. Žal pa se Slovenci premalo zavedamo, da je za nas vsebinsko popolnoma zanemarljiva v primerjavi s prihodnjimi petimi leti s Semoličem na čelu ZSSS-ja…