Slovenijo pretresa tema, za katero še ne vemo ali prvo ali drugorazredna, namreč ali ima naš predsednik ljubico ali ne? Zgodba, ki naj bi bila javna tajnost, je zaokrožila po kuloarjih, objavili so jo nekateri mediji, drugi pa o tem vztrajno molčijo.
Osebno me predsednikovo življenje ne zanima preveč, vendar pa gre v tem primeru za več kot samo pravico do zasebnosti. „Dokazi“, ki so jih navedli v Reporterju o parkiranju določenih avtomobilov v soseski, kjer ima predsednik stanovanje, me niso prepričali v resničnost tam zapisanih trditev. Bolj me je v resnico, da tam kjer se nekaj kadi, pač tudi gori, prepričala „cincavost“ predsednika oz njegovega kabineta, ki ni odločno zavrnil govoric, ampak jih ni komentiral. In to zato, ker so govorice in ne zato ker so netočne, oz lažnive, zlonamerne...
Koliko je vljudno govoriti o ljubezenskem življenju najvišjih predstavnikov oblasti? Se nas to sploh tiče? Dve struji, ki hočeta odgovarjati na to vprašanje, si stojita diametralno nasproti. Prvi pravijo, da je predsednik javna osebnost, še več, da je sam izjavil da je predsednik 24 ur na dan. Kot tak mora seveda odgovarjati za vsa svoja dejanja, kajti tudi sam se večkrat vrednostno opredeljuje do družbenega življenja. Drugi nasprotno trdijo, da nas človekova zasebnost prav nič ne briga. Vse, kar je več od tega, kar hočemo sami povedati o svoji zasebnosti, pa je voajerizem.
Kljub vsemu pa me na tem mestu moti dvolična vloga medijev. Ko se je pri nas pred časom pojavila novica o domnevnem spolnem nadlegovanju dveh birmank s strani nekega duhovnika, ni zanikanje nič pomagalo. Mediji so vztrajno pisali in ko se je izkazalo, da gre za zlonamerno izmišljijo, nismo zasledili nobenega demantija oz opravičila. Isti mediji danes molčijo, ker „ne nasedajo govoricam“. Ne morem se znebiti vtisa, da smo res v državi, kjer veljajo ena pravila za ene, druga pa za druge.

Za to poletje je zgodovinar Jože Dežman pripravil niz oddaj v katerih spoznavamo sorodnike vojnih ujetnikov in civilistov, ki jih totalitarne oblasti pomorijo po 2. svetovni vojni. Gre za več ko 1050 umorjenih, predvsem moških, za katerimi ostane več kot 3.400 otrok, mlajših od 18 let. V skoraj 60 primerih so več kot 140 otrokom umorili oba starša. Glavna rdeča nit oddaj je sočutje. Ali se lahko vživimo v kožo otroka, ki je po vojni odraščal brez očeta, v revščini, stigmatiziran in v šoli zaznamovan kot otrok »narodnega izdajalca«?
O tem pripovedujejo v pričevanjih, ki so zapisana v arhivu vladne Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic. Njihove zgodbe odkrivajo trpljenje, ki je bilo skrito javnosti. V časih, ko se nam dobro godi, jih le težko razumemo. Zato jim prisluhnimo s spoštovanjem, usmiljenjem, sočutjem, potrpimo s trpljenjem, spoštujmo moč preživetja. Avtoriteta tega trpljenja nam jasno kaže razliko med demokracijo in totalitarizmom.
Šola je bila za diskriminirane otroke posebna oblika koncentracijskega taborišča. V tej industriji delitve na »naše« in »vaše« so se v šolah sistematično izživljali nad »nepravimi« otroci. Pričevanja dokazujejo strašen obseg ubijanja talentov, preprečevanja normalnega razvoja otrok zaradi titoističnega apartheida. To je morda najhujši zločin tudi titoizma.
V sredo ob 18.h 15. Ali na spletnem naslovu: http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Moja_zgodba

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj se vse vrti okoli kapitala, ali denarja če želite. Ali ni človek največja vrednota? Ali ni oseba s svojimi talenti in potenciali vredna več od katerega koli kapitala? Tako so me učili in v to verjamem. Razmere pri nas (in tudi širše) pa me prepričujejo, da še zdaleč ni tako.
Uspešno slovensko podjetje preseli celotno proizvodnjo v tujino. Razlog: domača delovna sila je predraga! Je to sploh še slovensko podjetje? Ne. Samo lastnik je lahko po potnem listu državljan naše države, že davno pa njegovo podjetje nima več zveze s Slovenijo. Kje je tukaj nekaj zdrave socialne logike, ki tudi lastnike zavezuje k delu za družbo doma. K dogovarjanju z ljudmi, ki za lastnike delajo? Toliko govorimo o nacionalnem interesu. Nekateri ekonomisti nas prepričujejo, da je to samo blef in da družinska srebrnina pač ne obstaja. Prav.
Ampak mene vseeno pojezi, ko prodamo Elan, ko prodamo Drogo, ko Cockta ni več naša… Vedno se mi je zdelo, da morajo tudi lastniki delovati po širši družbeno koristni in socialni noti. Če je hotel Palace v Portorožu naš ponos, naj NAŠ tudi ostane.
Seveda pa to ne pomeni, da mora biti v rokah enega samega človeka, ki si je bogastvo prigrabil na dvomljiv način. Nikoli mi ni šla v glavo pivovarska vojna, ko si je veliki evropski pivovarniški gigant polomil zobe na ljubljanskem Unionu, ki ga je končno kupilo Laško. Tega pa je v nekaj naslednjih korakih kupilo slamnato podjetje, ki ga je obvladoval en sam (domači) človek.
Vse to so razlogi zakaj ne maram kapitalizma. Pa jih je verjetno še več. Ta prostor zdaj ne prenese širšega razmisleka o tem. Krščanski socialni nauk bi bil verjetno prava rešitev, edini pomislek o njem pa je, zakaj ga ni nikjer uspelo vpeljati tako, da bi se bolj uveljavi? Smo ljudje res tako individualistično pokvarjeni?

Berem, da se naš župan (ljubljanski) v svojem mestu velikokrat počuti izključen, ker je »čefur«. To je izjavil na paradi ponosa, jaz pa prebral v Jani. Gre za zelo zanimivo izjavo nekoga, ki je bil z veliko večino izvoljen za župana že v prvem krogu. Če bi bili Ljubljančani res tako nestrpni do drugačnih, (čefurjev, drugače izključenih…) ga gotovo ne bi podprli za župana. Zdi se mi, da gre v tem primeru za poceni nabiranje točk pred volitvami. Očitno Jankoviću ne gre vse po načrtih in se mora prilizovati na vseh koncih. Tako kaže svojo širino na eni strani in se prikazuje kot žrtveno jagnje na drugi. Prozorno in že videno!
Še na en aspekt izključenosti bi v zvezi z Jankovićem rad opozoril. Namreč zgodi se, da naš župan odkoraka iz kakšne družbe samo zato, ker mu tam zastavijo kakšno neprijetno vprašanje. Kdo potem tu koga izključuje in komu manjka volje po dialogu? V mestnem svetu se glasuje tako kot ukaže župan in se pretiranim razpravam izogiba. Kdo tukaj koga izključuje? In še zgodba iz prve roke: znanec na prireditvi, kjer podeljujejo mestne nagrade, stoji v krogu prijateljev. Župan ga mirno spregleda, čeprav je eden od nominirancev. V redu, morda ga ni videl, si misli. Ko se srečata naslednjič, pa je župan ves meden in pretirano prijazen. Zakaj, ga vpraša znanec, ko pa ga je zadnjič tako ignoriral. »Ja gospod, niste bili v pravi družbi…«, benevolentno odvrne župan in pokaže kako je z izključevanjem določenih ljudi v »njegovem« mestu.
In kaj poreče on? Nič, saj mu ni treba. Skrije se za širokim nasmehom in njegov valjar pelje naprej. Njegov naslednik ima pravzaprav lahek volilni program: revizijo poslovanja Ljubljane in moratorij na vse projekte dokler krediti ne bodo poravnani…

Pred dnevi je v Rogatcu in Rogaški Slatini potekal Festival Pranger. Gre seveda za srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije. Postavljen je v geografsko območje krajev, ki so zgodovinsko in kulturno zaznamovani s prangerji - srednjeveškimi sramotilnimi stebri.
In v Ljubljani bomo tudi dobili pranger. Pravzaprav smo ga že imeli, zdaj pa se vrača.
Mislim seveda na sramotilni steber pred ljubljansko Stolnico, ki s prstom kaže na škofijo. Na njem je bil napis, ki je sporočal, da je dal sam ljubljanski škof Rožman razgnati žene, ki so se zbrale zaradi fašističnega nasilja pred škofijo. To sicer ne bo isti spomenik, ampak skulptura, tudi ne bo stala na istem mestu, ampak malo stran na Pogačarjevem trgu in tudi ne z istim lažnivim napisom, pa vendar bo oznanjala isto zgodovinsko neresnico: da je bila Cerkev med vojno (zdaj je pa še bolj, bodo rekli!) kolaborantska, proti narodna, nazadnjaška…
Kdaj bo našemu županu in njegovim postalo jasno, da z lažmi in odkrito polarizacijo ne prideš daleč? In še posebej ne z novo lažjo, da se nadškof Stres s postavitvijo strinja.

In še dodatek iz današnjega DNEVNIKA:
"Tudi borci priznali krivičnost napisa

Mučna zgodba, katere repa še ni videti, se je začela leta 1953, v času najhujšega preganjanja duhovnikov in Cerkve, ko so v spomin na 10-letnico ženskih demonstracij v Ljubljani postavili štiri spominske stebre - pred Kazino, pred sodišče, pred vlado in pred cerkev sv. Nikolaja. Zapletlo se je le pri slednjem, ki so ga v Cerkvi kmalu poimenovali sramotilni steber. Čeprav bi roka na osemkotnem stebru, za katerega zasnovo je izdelal Edo Ravnikar, morala ponazarjati roko mrtvega človeka, je ta v nasprotju z arhitektovimi navodili molela kvišku, prst na njej pa je žugal proti škofiji. Kdo in po čigavih navodilih je prenaredil kip, ni znano. Čemu roka žuga škofiji, je "pojasnjeval" napis: "Tu se je 21. junija 1943 zbralo tisoč žena in otrok, hoteč pridobiti škofa, da bi posredoval pri okupatorju za izpust njihovih mož, očetov, hčera in sinov, a so jih na škofovo pobudo s silo razgnali." Da je zadnji stavek neresničen, je bilo uradno ugotovljeno šele v začetku devetdesetih. Komisija, sestavljena iz uglednih zgodovinarjev, Franceta M. Dolinarja, Bojana Godeše, Borisa Mlakarja in drugih, je v času županovanja Alenke Slane Žagar nesporno ugotovila, da ni nobenih zanesljivih dokazov, da bi škof Rožman dal razgnati demonstrantke; ugotovila je tudi to, da je bil ta stavek samovoljno dodan. Kasneje je tudi mestna borčevska organizacija (tedaj jo je vodil Janko Heberle) priznala, da je krivičen do škofa Rožmana.

Spomenik so leta 1991 odpeljali v Restavratorski center, kjer so ga obnovili v skladu z navodili: napis so popravili, žugajoči prst pa do konca obrusili, da je ostala le še pest. Leta 1994 so mestni občini izstavili tudi račun za pol milijona tolarjev, ki ga je ta poravnala. Na prelomu tisočletja je zgodba dobila novo poglavje. Danica Simšič (ZLSD) je predlagala, da se popravljeni spomenik vrne na staro mesto, mestna oblast pod taktirko Vike Potočnik pa je pobudo podprla. Sklep mestnega izvršnega sveta bi uresničili, če se ne bi vodstvo ljubljanske nadškofije temu marca 2001 tako odločno uprlo.
Šuštar zagrozil z vrnitvijo priznanja

Tedanji ljubljanski nadškof Rode je pisal premierju Drnovšku, apostolski nuncij Edmond Farhat se je obrnil na predsednika Kučana, upokojeni nadškof Šuštar pa je županji Potočnikovi sporočil, da bo vrnil naziv častni meščan, če bodo sramotilni steber, četudi popravljen, znova postavili pred stolnico. Pritisk je zalegel, spomenik je ostal v skladiščih Restavratorskega centra. Problem so nato v letih, ki so sledila, poskušali rešiti strokovno. Leta 2003 je delo končala druga "mešana" komisija, ki je temeljito preučila še vedno nejasna zgodovinska dejstva. Med drugim je ugotovila, da je 21. junija 1943 glavnina žensk, potem ko so jih pregnali izpred banovinske (sedaj vladne) palače na Prešernovi, prišla preko Tromostovja in se zadrževala na območju Robbovega vodnjaka in Ciril-Metodove ulice. Prebiti pa se ji je uspelo le do vogala škofijske palače, ne pa tudi do stolnice, saj so jih ustavili z zaporo. Komisija je tudi ugotovila, da natančno število žensk ni ugotovljivo in da so glavne demonstracije potekale na Prešernovi, od koder je del žensk krenil tudi proti škofiji s prošnjami za Rožmana. Pokazalo se je, da je zlasti za ta drugi krajši del demonstracij na voljo zelo malo zanesljivih podatkov."