V Ljubljani gradijo nov teater. Mini teater. Ne gradi ga mesto, tudi država ne, ampak je vse skupaj v rokah iznajdljivih posameznikov, ki imajo domišljijo in mednarodne povezave. Tako bo, čez kak mesec, na Križevniški 1, že konec gradnje, da bodo uspeli do konca septembra gledališče še opremiti. Robert Waltl stoji za vse tem, s svojo ekipo in neskončno dobro voljo. Ta dobra volja pa je združena z ravno toliko trme, da mu bo uspelo projekt, v to sem prepričan, kljub recesiji, pripeljati do konca.
Včeraj smo bili na obisku v novem gledališču. Lahko smo pokukali v zaodrje, pogledali kako bodo razporejeni sedeži in sploh razmišljali o tem, kaj se da narediti, če imaš vizijo.
Mini teater jo očitno ima. In to maksi vizijo. Lahko bi se prepustili valovanju, odšli na kakšno gostovanje, morda dobili kakšno nagrado in to bi bilo za večino, več kot zmaga.
Eni storijo korak naprej… Saj veste: »Živi svoje sanje!«

Na zdravje!

Morda veste, kaj je to Posetje? Ko sem na priporočilo dr. Marije Stanonik, dobil v roke knjigo s tem naslovom, avtorja Vinka Hrovatiča, sem bil prepričan, da je naslov vsaj metaforično povezan s sadovi, morda življenskimi izkušnjami, uspehi. Prav presenetilo me je, ko sem izvedel, da gre pravzaprav za ime kraja, kjer se je omenjeni avtor rodil. Danes sem se tudi peljal mimo, ko sem ga obiskal v Hrastniku ali še natančneje v Prapretnem.
Vinko Hrovatič je na več kot 700 straneh zbral svoje spomine na leta, ki so ga zaznamovala. Takoj po vojni so partizani aretirali njegovega 64-letnega očeta in ga septembra 1945 iz neugotovljenega razloga, skupaj z dvajsetimi drugimi, brez sodbe ubili v Marija Reki. Da bi bila ironija še večja, je družina med vojno zvesto podpirala partizane, s hrano, prenočišči, oče pa je zanje tihotapil bencin… Nič mu ni pomagalo. Vinko se je po vojni sicer uspel vpisati na gimnazijo, vendar pa so otroci skupaj z mamo izgubili rudarsko stanovanje in so se morali za več let preseliti k maminim sorodnikom. Mama nikoli ni dobila pokojnine po očetu in družina je imela vedno madež, da je bil oče »izdajalec«. Vse to in še več, je povedal v pogovoru Vinko Hrovatič, ki se je začel kasneje ukvarjati s pesnikovanjem in slikanjem. Kaj ga žene, se sprašujem? Kljub osemdesetim letom, je še vedno poln načrtov, ki pa mu jih spodkopava zdravje. Oba z ženo si pomagata z berglami.

Vinko in Anica Hrovatič

Pogovoru z Vinkom Hrovatičem v oddaji Naš gost, boste lahko prisluhnili v soboto, 16. maja ob 18.15.

Pred nekaj meseci je Žarko Petan praznoval 80-letnico. Pobrskal sem po našem arhivu, da bi za oddajo o kulturi, pripravil kratek insert pogovora z njim. Bolj kot sem iskal, manj sem našel. »Je mogoče, da Patana sploh nimamo v arhivu?« me je prešinilo. »Ampak saj so bile na sporedu oddaje z njim, denimo ko je govoril o »Veselem diktatorju«, Josipu Brozu?«
Ker posnetkov nisem našel, mi je bilo jasno, da je potrebno z Žarkom Petanom, narediti intervju. 80-letnica je lahko samo zunanji znak za to, drugo pa je naš dolg do zgodovine…

In pogovor se je danes zgodil. Včeraj so pri celjski Mohorjevi predstavili njegovo najnovejše delo Resnica o resnici in za danes sva se zmenila. Kar nekaj živahnih dogodkov iz svojega življenja in življenj, ki so ga zaznamovala, je nadrobil. Prijazen in uvideven, me je posedel nasproti sebe na (previsok) stol in prosil naj ga naglas sprašujem, ker že slabo sliši. Pa ni bilo treba veliko spraševati, saj so zgodbe, kar deževale iz njega. Mislim, da bodo všeč tudi poslušalcem.

Pa kje mi živimo? In kdaj? Tako novico, kot jo je danes prinesel Dnevnik, smo lahko videvali v času najtršega pranja glav. Politkomisarji se niso ustrašili niti manipulacij, ki so vključevale tudi fotomontaže. Tako so nekateri ljudje s fotografij izginjali, drugi pa so se na njih pojavljali...
Tole je danes prinesel Dnevnik:
Papež Benedikt XVI., nekdaj član Hitlerjeve mladine, je v Izraelu obsojal antisemitizem

Pa kaj na Dnevniku res mislijo, da so vsi ljudje za luno? Mislijo, da lahko spreminjajo zgodovino? Ali pa jo samo interpretirajo po svoje? So zato zgornjo fotografijo poimenovali tako, kot jaz današnji zapis? Morda menijo, da še nihče ni videl novomašne fotografije bratov Ratzinger iz leta 1951, kjer podeljujeta novomašni blagoslov? Mar menijo, da je mogoče izrez iz omenjene fotografije, tako poceni prodati kot Hitlerjev pozdrav?

Morda pa menijo, da je zdajšnji papež tako zagrizen nacist, da je odšel v Izrael zato, da bo tam nadaljeval svojo kariero, ki jo je kot 14 letnik, začel v protiletalski enoti Hitlerjeve mladine?
Ne, prepričan sem, da dobro vedo, zakaj gre. Ampak papeževo ime je treba umazati, kjerkoli se da. Če gre obut v mošejo ali položi temeljni kamen za novo cerkev. Umazati ga je treba, če obsodi holokavst in če se prav in dovolj hitro ne opraviči za storjene in nestorjene grehe. Do papeža morajo biti vedno kritični, saj so vendar avantgardni novinarji, ki so jih učili profesorji iz valilnice "kadrov", prepričani v svoj rdeči prav! In če mu ne morejo očitati ničesar, si bodo nekaj izmislili. Kot danes.

V zadnjem času smo priče pospešene restavracije vrednot bivšega sistema. Ne sicer dosledno, ampak bolj verbalno, a vendarle. Namreč, če bi bili levičarji dosledni, bi se najprej spravili na velike kapitaliste, tiste, ki so si v času tranzicije nagrabili veliko bogastvo, tja denimo sodi ljubljanski župan. Godi pa se nam prav nasprotno. Ljubljanski župan je namreč restavrator levice in njenih parol, ko se z odra pred frančiškansko cerkvijo dere: »Smrt fašizmu«. Kdor more, naj razume…

Janković je prav tako obljubil, da ne bo dopustil spreminjanja zgodovine. O kakšnem spreminjanju pravzaprav govori? Nihče noče spreminjati zgodovine. Ta je taka, kot je. Če pa je dopolnimo s kakšnim drobcem, ki je morda za zmagovalno stran neprijeten, pa to ni nobeno spreminjanje zgodovine. Kako naj se delamo, da trupel v Hudi jami ni? Kako naj prepevamo »Na juriš«, če pa so v njenem znamenju padale nedolžne žrtve? Kako naj slavimo ime Josipa Broza in nosimo njegove majice, ko pa je dal ukaz za množični poboj ljudi, ki jim krivde sploh niso skušali dokazati? Kako lahko dr. Štrajn ločuje žrtve nacizma in komunizma? Ali ne gre zgolj za ljudi, ki so vsaj v smrti enaki? Ki si zaslužijo vsaj grob in nekaj pietete?

Spomnimo se hrastoveljske freske Mrtvaški ples, ali pa škofjeloškega pasijona. Oba predstvljata sliko, ki nam govori, da je človek že pred več stoletji domislil temeljno človeško stvarnost, da smo v smrti pač vsi enaki in da ji nihče ne uide.
Zato me dogodki zadnjih dni žalostijo. Ljudje o temeljnih vprašanjih ne razmišljajo racionalno, ampak čustveno. Ko jim nekdo servira trditev, da hočejo nekateri spreminjati zgodovine, se na to odzovejo z restavracijo te iste zgodovine, za katero smo mislili, da je že davno odšla. Ko govorimo o koncertu pred cerkvijo in v isti sapi zakrakamo, da Cerkev glasbe ne mara, ker bo ob uri pač pel zvon, ki ljudi vabi k maši, ne pomislimo pa, da imajo ljudje v cerkvi pravico do zbranosti in tišine, mar nismo blizu sovražnega govora? In ta prihaja iz ust vrhunske literarne ustvarjalke?

Res vse vrste pez so se na nekatere naložile v zadnjih letih. Žal se jih ne znamo znebiti. In zato se zastrupljamo med seboj. Zastrupljamo medsebojne odnose, ker smo nezmožni, da bi se vživeli v trpljenje sočloveka. In tukaj mi pride na misel Pavel: »…če bi imel vse…in če nimam ljubezni, mi nič ne koristi…«