Tudi danes še podoživljam dvodnevni podvig kolesarjenja po Slomškovi poti od Ponikve do Št. Andraža in od tam do Maribora. 200 kilometrov (198 če smo čisto natančni) ni mačji kašelj, na to me opozarjajo tudi boleče noge in še vedno nekoliko nezadovoljna zadnja plat, ko sedem… Ko pravim podoživljam, mislim na film, ki se mi zavrti pred očmi, ko se pogovarjam o tem kaj smo doživeli. Ko potem pregledujem fotografije, ki sem jih posnel, ugotavljam da marsikaj manjka. Kljub temu sem tokrat izbral za galerijo tiste, ki so poleg že objavljenih, morda še dovolj sporočilne, estetske ali nasploh lepe. Sliko si v celoti oglejte tako, da kliknete nanjo.

Snemanje pogovora z Urško Slomšek v Slomškovi hiši na Ponikvi. Snemalec Izidor Šček, voditeljica Nataša Ličen.

Takole pa je izgledalo, ko je Izidor posnetek obdelal na računalniku in ga tudi vi lahko vidite v naši video galeriji.

Župnik iz Ponikve Alojz Kačičnik nam je poklonil svečo na kateri so upodobljene vse postojanke naše poti. Svečo smo simbolično prižgali pri sv. maši. V ozadju na eni strani papež Janez Pavel II. deli blagoslov, na drugi strani, skozi okno megleno jesensko jutro.

V akciji. Kolesarji vozimo po slikoviti pokrajini, desno je grad Lemberg.

Prostrana in poetična Koroška, na kolesarski stezi pa romarji na poti do Št. Andraža. Panoramski posnetek.

Pa naj še kdo reče, da radijci nismo veseli ljudje.

In še zaključek pred Slomškovim spomenikom v Mariboru!

Prav je, svojo nalogo opravim do konca, tako kot se je tudi naše romarsko popotovanje zaključilo. Na klepetu z vuzeniškim župnikom, smo določili rezervo traso naše poti. Sklenili smo, da se bomo glavni cesti Maribor Dravograd, izognili kolikor dolgo bo šlo. Tako smo se odločili sicer za neprimerno težjo, vendar veliko bolj varno in slikovito pot. Pot je vodila po levi strani Drave od Vuzenice vse do Podvelke. Kar nekaj vzponov, celo makadamskih (verjamem da je imel eden celo 18% vzpon, pa ni bil edini na naši poti) smo premagali. Žal pa smo se zato izognili Radljam ob Dravi, kjer smo kasneje izvedeli, da so nas ljudje ob poti pričakovali. Se globoko opravičujem čakajočim, ampak mislim je bila to vseeno bolj varna pot.
V Podvelki smo se priključili na glavno cesto in okušali vse »slasti« tovornjakov in prometa nasploh. Vendar pa smo z vsakim kilometrom bližje Mariboru dobivali novih moči. Pedala so se kar lažje vrtela, navdušenje, da se vse skupaj bliža svojemu sklepu nas je krepilo. In tako smo nekaj po 17. uri prikolesarili na trg pred Mariborsko stolnico. Tudi tam je bilo nekaj ljudi, ki so nas poslušali preko radia in zato prišli. Nasploh moram omeniti, da se mi je tokrat res zdelo, da je bilo naše kolesarsko romanje, dobro spremljano in da so nas ljudje na cesti prepoznavali. Toliko navdušenih ljudi ob cesti, ki so nam mahali, hupanja avtomobilov in nato mahanja ljudi v njih, celo kolesar Rudi, ki se nam je pri Podvelki pridružil, tega res nisem pričakoval. Da seveda ne omenjam vseh sporočil, telefonskih klicev in podobnega.
Naj sklenem. Mislim, da je projekt uspel v popolnosti, da smo Slomška dostojno predstavili in hkrati v njegovem imenu naredili nekaj »dobrega za Boga in ljudi«. Pred nami je še molitvena noč, ko se bo čisto materialno pokazalo, kako uspešni smo bili pri navduševanju ljudi, da se nam pridružijo in pa sobotno Slomškovo slavje. Verjamem, da če bodo pripravljavci z rezultatom na koncu zadovoljni, bodo delček zaslug, morali pripisati tudi našemu delu. In to je pravzaprav največ, kar si lahko zaželim!

Najprej smo se ustavili pri slikoviti cerkvici sv. Lenarta v Vuhredu.

Skupinska slika za naslovnico revije PRO.

V Podvelki nas je pričal tale harmonikar in nam odigral eno iz svojega repertoarja.

Malo po tem se nam je pridružil še kolesar Rudi, ki je svojo pot začel v Dravogradu. Hvala in čestitke za pogum!

In potem je prišel Maribor. Prav odleglo nam je!

Na koncu pa smo se zahvalili še drug drugemu za preživete ure. Tudi jaz še enkrat napišem. Hvala kolegi!

Začelo se je že v Dravogradu, kjer sploh nismo bili najavljeni, vendar nas je tamkajšnji župnik Danijel Slatinek z veseljem sprejel. Od tam nas je pot vodila po spodnjem delu reke Drave, do Vuzenice, kjer pa nas je pričakalo številno odposlanstvo. Župnik Ernest Brložnik in njegovi pomočniki so pripravili lepo predstavitev župnije, otroci so recitirali Slomškovo bajko, na koncu pa smo vsi skupaj še zapeli. Zelo mi je ostal v spominu strop v Slomškovi skupinski sobi, ki jo imajo v Vuzenici. Ni čudno da je v takem okolju lahko nastala knjiga Blaže in Nežica v nedeljski šoli.

Nataša v pogovoru z župnikom Danijelom Slatinekom

Takole nam je rasel pogum, ko smo se bližali Vuzenici.

Številni, ki so nas sprejeli so se na koncu javljanja združili v zborček.

In še utrinek iz Slomškove spominske sobe s povdarkom na poslikanem stropu.

Dan smo začeli s sveto mašo v katedrali v Št. Andražu. Daroval jo je Jože Kopeinig in nam na koncu tudi zaželel veliko blagoslova na poti do Maribora. Pozna se da je že jesen, zato nas je večino časa na poti do Slovenije spremljala megla. Uspešno smo prikolesarili v Dravograd ob 9.45, kar pomeni da smo približno 30 kilometrov prevozili v nekaj več kot eni uri. (Kar dober tempo ali ne) V Dravogradu imamo zdajle javljanje v program, potem pa nadaljujemo proti Vuzenici. Svoje težave z ožuljeno zadnjo platjo sem uspešno rešil s tem, da sem nekoliko spustil višino sedeža. Hvala kolegom, da so me na to opozorili.

Pri sveti maši v stolnici v št. Andražu

Na meji.

Včasih doživimo kakšne lepe trenutke, ki jih nismo načrtovali, vendar pa nam življenje obogatijo. To lahko zapišem za kulturni večer, sinoči v Tinjah. Pesem in beseda sta se ravno prav prepletala. Veliko zanimivih gostov nas je nagovorilo, vse skupaj pa smo tudi neposredno prenašali v terminu Juretovega večera. Matjaž Merljak je pred mikrofon povabil voditelja Katoliškega doma v Tinjah Jožeta Kopeiniga, ki nam je zaupal, da nosi Slomška v svojem srcu in da je že vse dogovorjeno, da bo p. Marko Rupnik z mozaiki, ki jih bodo sestavljali pomembni svetniki, okrasil tukajšnjo kapelo. Vodja tukajšnjega dušnopastirskega urada Alojz Rosencopf nam je spregovoril o tem kako živ in navzoč je na Koroškem Slomškov lik, hkrati je obljubil, da se tudi Korošci udeležijo sobotnega slavja v Mariboru. Šolski sestri svetega Frančiška, Kristusa kralja, s. Ambrozija Potočnik in s. Regina Tolmaier, sta nam opisali svoje poslanstvo še posebej v luči dejstva, da je prav Slomšek poklical Šolske sestre v svojo škofijo in jih zato nekateri še danes imenujejo Slomškove sestre. Končno je pred avditorije nastopil tudi kapucin p. Metod Benedik, ki v Tinjah vodi duhovne vaje za duhovnike. Kar 23 se jih je zbralo iz Slovenije in zamejstva, razmišljajo pa o Evharistiji. P. Metod je izpostavil Slomškovo duhovno vlogo, saj se je tudi sam udeleževal duhovnih vaj skupaj s svojimi duhovniki.

Vse skupaj je povezovalo ubrano petje Cerkvenega pevskega zbora Šent Lipš pod vodstvom skoraj osemdesetletnega Janeza Petjaka. Ti so nam zapeli tudi kar nekaj Slomškovih pesmi in kulturnemu večeru dali tudi glasbeno dimenzijo.
Danes smo vstali nekaj kasneje kot včeraj, (ob 6.h) Po zajtrku imamo ob 7.30 sveto mašo pri Št. Andražu, ki jo bo daroval rektor Tinjskega doma Jože Kopeinig. Nato pa se spet zavihtimo na kolesa in (upam sveži) odpravimo novim 100. kilometrom naproti!