Prav je, svojo nalogo opravim do konca, tako kot se je tudi naše romarsko popotovanje zaključilo. Na klepetu z vuzeniškim župnikom, smo določili rezervo traso naše poti. Sklenili smo, da se bomo glavni cesti Maribor Dravograd, izognili kolikor dolgo bo šlo. Tako smo se odločili sicer za neprimerno težjo, vendar veliko bolj varno in slikovito pot. Pot je vodila po levi strani Drave od Vuzenice vse do Podvelke. Kar nekaj vzponov, celo makadamskih (verjamem da je imel eden celo 18% vzpon, pa ni bil edini na naši poti) smo premagali. Žal pa smo se zato izognili Radljam ob Dravi, kjer smo kasneje izvedeli, da so nas ljudje ob poti pričakovali. Se globoko opravičujem čakajočim, ampak mislim je bila to vseeno bolj varna pot.
V Podvelki smo se priključili na glavno cesto in okušali vse »slasti« tovornjakov in prometa nasploh. Vendar pa smo z vsakim kilometrom bližje Mariboru dobivali novih moči. Pedala so se kar lažje vrtela, navdušenje, da se vse skupaj bliža svojemu sklepu nas je krepilo. In tako smo nekaj po 17. uri prikolesarili na trg pred Mariborsko stolnico. Tudi tam je bilo nekaj ljudi, ki so nas poslušali preko radia in zato prišli. Nasploh moram omeniti, da se mi je tokrat res zdelo, da je bilo naše kolesarsko romanje, dobro spremljano in da so nas ljudje na cesti prepoznavali. Toliko navdušenih ljudi ob cesti, ki so nam mahali, hupanja avtomobilov in nato mahanja ljudi v njih, celo kolesar Rudi, ki se nam je pri Podvelki pridružil, tega res nisem pričakoval. Da seveda ne omenjam vseh sporočil, telefonskih klicev in podobnega.
Naj sklenem. Mislim, da je projekt uspel v popolnosti, da smo Slomška dostojno predstavili in hkrati v njegovem imenu naredili nekaj »dobrega za Boga in ljudi«. Pred nami je še molitvena noč, ko se bo čisto materialno pokazalo, kako uspešni smo bili pri navduševanju ljudi, da se nam pridružijo in pa sobotno Slomškovo slavje. Verjamem, da če bodo pripravljavci z rezultatom na koncu zadovoljni, bodo delček zaslug, morali pripisati tudi našemu delu. In to je pravzaprav največ, kar si lahko zaželim!

Najprej smo se ustavili pri slikoviti cerkvici sv. Lenarta v Vuhredu.

Skupinska slika za naslovnico revije PRO.

V Podvelki nas je pričal tale harmonikar in nam odigral eno iz svojega repertoarja.

Malo po tem se nam je pridružil še kolesar Rudi, ki je svojo pot začel v Dravogradu. Hvala in čestitke za pogum!

In potem je prišel Maribor. Prav odleglo nam je!

Na koncu pa smo se zahvalili še drug drugemu za preživete ure. Tudi jaz še enkrat napišem. Hvala kolegi!