Smo še v času, ko so dovoljene božične melodije. Vse tja do Svečnice v nas odzvanja dogodek rojstva. Vendar pa me vsak januar, tam v drugi polovici, obišče misel na post. Ne, seveda ne mislim pritrgovanje pri hrani ali hujšanje. Razmisliti je treba kaj bo tema letošnjih koseških Postnih večerov. Te pripravljamo že 12. leto zapored. Kot se kaže družbena situacija danes pri nas, se bomo tokrat posvetili novemu družinskemu zakoniku in njegovim deviacijam. Ravno v teh dneh zbiramo goste.
Na Postnih večerih se ob petkih zvečer zbere okoli sto udeležencev, večinoma iz župnije, ki vzamejo te nagovore in pogovore, kot popotnico v pripravi na Veliko noč. Po prvem delu se navadno razvije tudi (bolj ali manj) živahna debata. Letos se nam ni treba bati, da bi vprašanja izostala, saj je nejasnosti veliko. Poleg tega so taka predavanja in nato pogovori dobrodošla tudi zato, ker nam dajejo možnost, da naša stališča preverimo in utrdimo. So na nek način tudi prestop v javnost, kajti zadnja leta spored objavimo tudi na bližnjem gigantskem plakatu. Več o gostih in temah pa v prihodnjih tednih.

Takole je izgledal naš plakat pred dvema letoma...

PS: Lep pozdrav našim novim blogerskim močem! Mirjam veliko poguma želim.

Tokrat imamo pravo zimo. Sneg se tudi v nižinah kar dobro drži. Presenetilo me je le to, da so nas s snegom obilno obdarili v Ljubljani, medtem ko npr na Gorenjskem ali Dolenjskem snega nimajo toliko.

Nedelja, 17. januarja 2010, ob 19. uri:
Kredarica 270
Lisca 37
Ljubljana 24
Rateče 23
Kočevje 23
Let. J.Pučnika Lj. 18
Slovenj Gradec 18
Črnomelj 10
Celje 8
Let. E.Rusjana MB 8
Novo mesto 8
Let.Cerklje obKrki 7
Murska Sobota 6

Če nisi zapečkar, lahko v teh dneh doživiš pravo zimsko idilo. Jaz sem jo na Osolniku in Katarini. Tam je snega še več kot v prestolnici. Še posebej mi je všeč, če se tja odpravim pozno popoldne, ko je sonce tik pred zahodom in se ponudijo izjemne barve zarje, oblakov, dreves, ki jih oklepa ivje. Pljuča so polna svežega hladnega zraka, duša pa občutkov, ki jih težko izraziš z besedami. Ne pustite, da vsi ti občutki odplavajo mimo vas. Odrežite si del zimske pogače!

Pogled izpod Osolnika proti Ljubljani.

Na Katarini nad Ljubljano, pogled proti Škofjeloškemu pogorju.

Rad imam tednik Reporter. Naročenega imam že od začetka. Takoj, ko so nastopile težave z Delom in Magom, sva se z ženo odločila, da ga podpreva in naročiva. Reporter se mi zdi dobrodošel poskus uravnoteženja našega, sicer izrazito levo liberalnega novinarskega ceha. Zato je Reporter na vseh področjih deležen »drv«, ki mu jih mečejo pod noge. Ampak ekipa se ne da in prav je tako. Odločili so se za neko smer, ki ji sledijo, publiko, ki jo nagovarjajo, resnico, kot so jo prepoznali.
No, v zadnjem času pa so kolegi pri Reporterju naredili nekaj sprememb, ki bi jih morda kdo poimenoval »spremembe v smislu večje širine«. Tako so za kolumnistko angažirali Alenko Sivka (še preden je postala »kmetica«), pa vedeževalko Maručo s horoskopom. Vse skupaj se mi ni zdelo preveč okusno, kot bi na jadrnico povabil nekoga, ki piha v nasprotno smer. Dobro si rečeš, verjetno so sklenili kakšno koncesijo in so morali pokazati tudi drugačen pogled. Prav! Upam, da se jim je izplačalo. Namreč zadnje pisanje ge. Sivka (Dajmo gejem otroke), se mi v tej zgodbi zdi kot avtogol, ki si ga je zabil Reporter. Navijaško, prav nič kritično. Brez kakršnih koli argumentov. Vse sloni samo na osebnem, parcialnem avtoričinem pogledu, ki pa je popolnoma nasproten usmeritvi revije. Zakaj tako?
Zadnja stavka v kolumni Alenke Sivka se glasita: »Ali ne gre v življenju slehernika prav zato? Da postane boljši, kot je, in da s svojo svobodo in omejenim razmišljanjem ter dejanji ne ovira svobode in pravic drugega?« Natanko tako je! Le da je vprašanje namenoma usmerjeno tako, da bi se tisti, ki se zavzemajo za klasično družino počutili slabo. Zastavimo si namreč to vprašanje iz konteksta otroka. Ali ne bi nič krivemu otroku s tem, ko bi ga dodelili homoseksualnemu paru, omejevali pravico do staršev obeh spolov? Bi bil tak otrok svoboden? Ne! Otrok je v tem kontekstu pravzaprav v drugem planu. Je nadomestek, sredstvo, če hočete. Nekaj takega kot stvar. Kot avto, hiša, stol ali banana. Ga kupiš ali ti ga dodelijo.
Zato se mi zdi, da se je Reporterju zgodila banana ravno v trenutku, ko so morda mislili, da bodo zadeli trojko…

Nekaj osuli so se v zadnjih dneh naši zapisi. Robert in Alen sta (očitno) rekla, da imata vsak svojega dela čisto dovolj, zato ga ni treba izgubljati še za blog… Kakorkoli že, obžalujem da se je to zgodilo, morda pa si premislita in se vrneta!
Opustitev pa je dobro izhodišče za drugi del razmisleka o pisanju na splet. Tokrat sledi zapis o fotografijah, ki sem ga obljubil pred dnevi, kajti 15. januarja mineva natanko eno leto, kar nas lahko tudi berete (in ogledujete).
Svoje Zapise sem že od začetka skušal oblikovati tako, da jim da del podobe tudi fotografija. V več kot 90 % avtorska. Že v času študija so mi vbili v glavo, da smo ljudje pretežno vizualci, se pravi da si najbolj zapomnimo informacije, ki jih tudi vidimo. Fotoaparat imam vedno v svoji torbi in le redko mine dan, da ne bi naredil nobene fotografije. Lansko leto se je številka posnetih fotografij ustavila na 17 124. Število samo pove bore malo, prej zavaja, kajti pravo vprašanje se glasi, koliko pa je bilo res dobrih? Nekje sem prebral, da moraš za eno res dobro fotografijo, prej poslikati okoli 25 000 slik. Ali to drži ali ne presodite sami, meni ta podatek pomeni predvsem to, da je treba na kakovosti delati in to ves čas…
Fotografija naj da zapisu tisto zadnjo piko, naj ga podčrta ali humorno razbremeni… Slike imam razvrščene po mapah z datumom in temo. Tako je iskanje primernega motiva lažje.
Za obdelavo uporabljam dva brezplačna programa. Prvi je Googlova Picasa, drugi pa Xnview. Prvi omogoča precej dober rezultat pri hiti obdelavi, drugi pa na enostaven način pripomore, da se slika pomanjša na do pike natančno velikost. Sicer občasno uporabljam tudi Canonov program, Digital Photo Professional, ki sem ga dobil skupaj z aparatom, vendar pa je rokovanje z njim, kljub boljšim rezultatom, bolj zamudno.
Fotografije so torej pomembne, ob njihovi obdelavi pa se tudi marsikaj naučiš. Recimo kako je z izrezi, kaj na njej moti, na kaj bi moral naslednjič paziti.
Tako kratko bilanco sem zdaj naredil. Pripenjam še sliko zrelega pšeničnega polja, ki mi je padla v spomin.

V zadnjih dneh sem se nekaj bližje spoznal z veliko ljubljansko hišo, kjer pridejo na svet otroci. Taki še čisto majhni in nemočni. Človek bi v taki hiši najprej pričakoval veliko ljubezni (do otrok). Namesto tega ga že na vhodnih vratih pričaka napis, ki kaže, da tam otrok pravzaprav ne marajo. Še huje, če se v teh prostorih po kakšni napaki znajdejo, jih »prijazni in ljubezni polni« varnostnik pospremi iz stavbe (beri: vrže jih na mraz pred vrata, odrasli gredo lahko vsaj na kavo ali špricar do šanka!).

V ljubljanski porodnišnici »šparajo«. Na vseh področjih razen pri kurjavi. Tako porodnicam že prvi dan povedo, da imajo na voljo natanko toliko vložkov (dva paketa), če pa jih potrebujejo več, naj si jih same kupijo. To predvsem tiste, ki so bile med porodom rezane ali raztrgane, z veseljem storijo. Podobno je z oblačili za novorojenčke.
Če se slučajno v porodnišnici znajde kakšna novinarska ekipa (recimo kakšnega prvega radia), ki želi poklepetati z porodnicami, intervjuvanko najprej sprejme zdravnica, ko jo vljudno opozori, da mora o osebju govoriti samo lepe in prijazne besede. Bog ve, kaj bi se zgodilo, če tega ne bi storila?
Tobak je nekaterim (zlasti kakšni sestri) tako blizu, da pravzaprav ni potrebno, da bi odhajale kadit ven, ker so z nikotinskim dimom že tako prepojene, da jih lahko, tovrstne omame nevajeni naključni partner, oče ali mož (drugi do porodnice tako ne morejo!) zavoha še preden vstopijo v sobo.
Ja, formulacija partner, oče ali mož… Ne bom pisal o tem kako »bukovo« zveni to liberalno poimenovanje enega človeka s tremi različicami imena, da se ne bi komu zamerili. Da se kdo, ki ni mož, ampak le partner, ali nekdo, ki tudi partner ni, ampak nebodisigatreba samo oče, počutil manjvrednega… Včasih je terminologija kljub vsemu še držala. Potem je izginil (morda s predlogom novega družinskega zakonika?) mož in sta ostala le še partner in oče. V zadnji verziji ostaja le še »zdrav partner«.

No, porodnica potem navkljub vsemu, vse vzame za dobro, saj je vendar človek rojen na svet in to je razlog za veselje in srečo. In potem pozabiš na vse: na plačila za prisotnost očeta (moža ali partnerja) pri porodu vnaprej, na očetova (m ali p) potrdila o opravljenih formalnostih na predporodnem tečaju, ki zdaj veljajo samo določen čas in ga moraš po preteku tega roka, pa čeprav imaš doma že nekaj otrok opraviti znova, na kronično pomanjkanje parkirnih mest… Ja, ljubljanska porodnišnica je res zakon!