Eno leto 2
Nekaj osuli so se v zadnjih dneh naši zapisi. Robert in Alen sta (očitno) rekla, da imata vsak svojega dela čisto dovolj, zato ga ni treba izgubljati še za blog… Kakorkoli že, obžalujem da se je to zgodilo, morda pa si premislita in se vrneta!
Opustitev pa je dobro izhodišče za drugi del razmisleka o pisanju na splet. Tokrat sledi zapis o fotografijah, ki sem ga obljubil pred dnevi, kajti 15. januarja mineva natanko eno leto, kar nas lahko tudi berete (in ogledujete).
Svoje Zapise sem že od začetka skušal oblikovati tako, da jim da del podobe tudi fotografija. V več kot 90 % avtorska. Že v času študija so mi vbili v glavo, da smo ljudje pretežno vizualci, se pravi da si najbolj zapomnimo informacije, ki jih tudi vidimo. Fotoaparat imam vedno v svoji torbi in le redko mine dan, da ne bi naredil nobene fotografije. Lansko leto se je številka posnetih fotografij ustavila na 17 124. Število samo pove bore malo, prej zavaja, kajti pravo vprašanje se glasi, koliko pa je bilo res dobrih? Nekje sem prebral, da moraš za eno res dobro fotografijo, prej poslikati okoli 25 000 slik. Ali to drži ali ne presodite sami, meni ta podatek pomeni predvsem to, da je treba na kakovosti delati in to ves čas…
Fotografija naj da zapisu tisto zadnjo piko, naj ga podčrta ali humorno razbremeni… Slike imam razvrščene po mapah z datumom in temo. Tako je iskanje primernega motiva lažje.
Za obdelavo uporabljam dva brezplačna programa. Prvi je Googlova Picasa, drugi pa Xnview. Prvi omogoča precej dober rezultat pri hiti obdelavi, drugi pa na enostaven način pripomore, da se slika pomanjša na do pike natančno velikost. Sicer občasno uporabljam tudi Canonov program, Digital Photo Professional, ki sem ga dobil skupaj z aparatom, vendar pa je rokovanje z njim, kljub boljšim rezultatom, bolj zamudno.
Fotografije so torej pomembne, ob njihovi obdelavi pa se tudi marsikaj naučiš. Recimo kako je z izrezi, kaj na njej moti, na kaj bi moral naslednjič paziti.
Tako kratko bilanco sem zdaj naredil. Pripenjam še sliko zrelega pšeničnega polja, ki mi je padla v spomin.
2 komentarjev
Komentar from: silva in majda [Obiskovalec]
Tudi nama je žal za vaš osip, zato sva iskreno zaželeli dobrodošlico Mirjam.
Vesela sem vašega komentarja na Sivkino blamažo, pa moram reči, da sem kaj takega tudi pričakovala, čeprav sem do sedaj imela o Reporterju mnenje, kot ste ga sami napisali na papir! Pri Sivki najbolj moti pomanjkanje njene svobode in pravice za OTROKA!!!!Po prebiranju včerajšnjega izvoda pa lahko rečem, Bogu hvala za Jožete in Janeze in..
Form is loading...
Ja, škoda, da se je družina radijskih blogerjev zmanjšala...Bojim se, da bo še kdo ušel.
Glede fotografij imamo pa srečo ali pa nesrečo, da živimo v tem času. Zelo dobro je, da lahko narediš neomejeno fotografij in se sproti učiš, čeprav včasih si moral pa res premisliti preden si pritisnil na sprožilec.
Drugače pa kar pogumno naprej...