Če vas pot zanese izven urbanih naselij, kjer čas mineva nekoliko drugače, boste lahko naleteli tudi na kakšen prizor neokrnjene zimske lepote. Tako kot jaz pred dnevom. Le dobro se je treba obuti in obleči, vse ostalo pa pride samo.

PS. Vse slike so nastale na Osolniku.

En, dva, tri in že je konec prvega meseca leta 2010. Prosinec so mu rekli včasih, menda od besede prosevati, ker naj bi sonce že prosevalo skozi oblake. Sneg ga je letos dodobra zaznamoval in v prihodnjih dneh bomo sredi prave »sibirske« zime z zelo nizkimi temperaturami.
Zdaj pride februar ali svečan. Na (avto)cestah bodo na vas še posebej pozorni Darsovi inšpektorji. Ti bodo lovili tiste, ki so pozabili nalepiti (kupiti) novo vinjeto za uporabo avtocest. Jaz sem jo po svoji stari (slabi) navadi, spet nalepil čisto zadnji dan. Vedno je prišlo kaj vmes, da se nisem spravil k delu (odstranitvi stare vinjete). In tako je prišel 31., potem še večer in jaz šele takrat s strgalko v avto… Tam sem si potem brundal v brado, da bi to enostavneje opravil ob dnevni luči.
Po mojem mnenju je bila sicer uvedba vinjet zadetek v polno. O ceni se sicer lahko pogovarjamo, prav tako o intervalih (to da ni več polletne gotovo ni v redu!), ampak nič ne more odtehtati, stanja pred cestninskimi postajami, izgubljanja živcev ob štetju drobiža, pa nesrečnih primerov z ABC karticami… Vse to je šlo v zgodovino. Tudi jadikovanje Dolenjcev, da oni nimajo magistralke, kjer cestnine ni treba plačati (za razliko od Štajercev), ker so njihovo spremenili v avtocesto in podobno.
Le še ena stvar me muči. Pri registraciji avtomobila je potrebno vsako leto plačati (med vsem ostalim) tudi »Nadomestilo za uporabo cest«. Zakaj to nadomestilo ni tudi del plačila vinjete? Moramo Slovenci neke stvari res plačevati dvakrat? Je res, da imamo eno najdražjih držav, kjer tudi kilometer ceste preveč stane?

Danes sem že četrtič v tem letu kidal sneg. Glede na to, da smo 30. 1., to že nekaj pove… Sneg v Ljubljani se drži že več kot mesec dni in imamo ga 45 cm (ob 19. h in še kar pada)! Skoraj pol metra. Zato se bilo treba takoj zjutraj odpraviti na rekreacijo z lopato. Pa bolj kot smo odmetavali, bolj je snežilo.
Na misel mi je prišlo, da je človek res izjemen, ko izkoplje predor v skalo, »ureže« cesto v dolino, zgradi mesto… A vendar le narava lahko v eni sami noči spremeni cele pokrajine. Nasuje snega, pa je vse drugače. Gozd in polje spremenita svojo podobo, jezero ob katerem smo se včeraj sprehajali je čisto drugačno, še celo sivi bloki sredi mesta so pod belo odejo nekako bolj… novi, sveži.
Popoldne smo šli fantje na vrt. Vzeli smo lopate in iz snega naredili snežno hišo, mini iglu. No malo smo goljufali, saj je bil sneg premehek za ledene zidake, zato smo streho utrdili z deskami in čez nasuli snega. Mislim, da nam Eskimi ne bi zamerili… Mokri, a dobre volje smo dobili vroč čaj in mamino gibanico. Zatem smo si družinsko pogledali risanko o malem kuharskem mojstru Ratatoulliju in bilo nam je sladko in toplo skupaj. Malim in velikim.
Ko so se najbolj utrujenim že začele zapirati veke, pa sva z ženo odšla še na romantični sprehod do bližnjega bajerja. Sneg je še kar padal, ceste so bile le za silo očiščene, prometa malo, ljudi na cesti še manj… Le noč na meji tišine, zamolkle luči in snežinke, ki padajo. Ne vem koliko jih je padlo danes, ampak vsaka je enkratna, unikatna, drugačna. Kot človek! S polnimi pljuči sem zajemal zrak in čutil, kako se polni duša. Kot pravi moj prijatelj Janez, »morda bi moral dati v žepe nekaj kamenja, da me ne odnese v zrak…«

Prvič v tej sezoni sem bil na smučeh. Radijci so pripravili športni dan na Krvavcu (hvala Izidor) in tako se nas je tam zbralo petnajst sodelavcev, ki smo preizkušali svojo športno pripravljenost. Vreme sprva ni kazalo kaj prida, tudi temperature so v zadnjih dveh dneh precej pod ničlo, a to se je tokrat dobro izkazalo. Sneg je bil tudi po poldnevu čisto soliden, proge dobro pripravljene, ljudi ravno prav, dober dan smo torej izbrali…
Nekaj športa dobro dene, smo vsi družno ugotavljali, kako taka rekreacija poveže tim, pa tudi ni treba posebej poudarjati. Pripenjam tri fotografije, ki naj povedo, da smo se imeli več kot dobro!

Takole se nam je prikazal očak Triglav, sicer pa se je videlo vse tja do Snežnika...

Skupinska slika, ob čaju in prigrizku.

In še pogled proti nižinam, ki so jih malce oklepale meglice.

Moja žena pravi, da se dojenčki začnejo nasmihati šele, ko so stari mesec dni. Jaz sem tole ujel včeraj. Morda res ni nasmeh, ampak samo nehoteni smejalni refleks, vsekakor pa me je spravil v dobro voljo!