V teh dneh pri nas potekajo volitve v nove Župnijske pastoralne svete. To je za občestvo vernikov, predvsem nedeljnikov, kar zahtevna naloga. S podatki treh oseb je treba namreč izpolniti glasovnico, kar verjetno v vaškem okolju ne predstavlja večje težave, a povsod v večjih mestih se ljudje med seboj ne poznajo tako dobro. Oseba, ki naj bi bila izvoljena naj bi „živela s Cerkvijo“. To pomeni, da naj bi izpolnjevala krščanske dolžnosti, imela opravljene zakramente in bila seveda aktivna v župniji. In tukaj že vidimo, da se nabor kandidatov že precej zoži. To je seveda tudi prav, saj ne more biti član ŽPS-ja nekdo, ki le redko zaide v cerkev in v župniji ni prisoten, pa čeprav je lahko drugače družbeno precej aktiven.
In kaj je naloga ŽPS-ja? Pomoč župniku pri pastorali. To je najbolj splošen odgovor. Gre za idejnike, tiste ki projekte domislijo in tudi aktivno pomagajo pri njihovi izvedbi. Kljub vsemu je vloga župnika nenadomestljiva. On je tisti, ki je za pastoralo in dogajanje znotraj župnije odgovoren. On je tisti, ki vzdržuje kontakte med skupinami, jih spodbuja k bolj zavzetemu življenju in podobno. Zato se mi zdi, da bi v župniji poleg ožje sestave ŽPS-ja, bolj potrebovali širšo skupino izvajalcev oz tiste, ki so sposobni določeni projekt udejaniti. Na tem, področju namreč, po mojem mnenju, ŽPS-jem večkrat spodrsne.

Postna predavanja, ki jih pripravljamo vsako leto v Kosezah, imajo namen, da nas pripravijo na Veliko noč. Zanimive teme in znani predavatelji v župnijski dvorani vsako leto zberejo blizu 1000 ljudi (seveda v vseh terminih). Človek se mora zanje zavestno odločiti, saj so na sporedu ob petkih zvečer, prav tako pa mora ohranjati določeno duhovno kondicijo, ki nas vodi od tedna do tedna, od teme do teme…
Dvanajsto leto se že zbiramo in mislim, da so se ljudje nanje že dodobra navadili. Malo smo posebni tudi v tem, da zadnja leta v bližino obesimo velik jumbo (gigantski) plakat. Ta vsem ljudem, tudi tistim, ki v cerkev ne zaidejo, že navzven sporoča, da je župnijsko občestvo še vedno živo in dejavno. Hkrati je tak plakat tudi evangelizacija. Nevsiljivo nagovarja, se ne skriva, je vsem na očeh. Zato se mi zdi, da je takih akcij (krščanskih) premalo. Kot, da se skrivamo. Pred kom neki?
In še odgovor na vprašanje, ki se je morda komu zastavilo, namreč »ali se ne bi ta denar dalo kako drugače, koristneje uporabiti?« Glede na to, da smo vsi v župniji prostovoljci, ki pa imamo v okolici svoja poznanstva, smo to izkoristili tudi v primeru plakata. Župnija zanj ni plačala več od stroškov tiska in mestne takse… Dobro ali ne? In seveda hvala vsem, ki so to omogočili!

In še opozorilo, ki je pravzaprav opravičilo. Ko je bil plakat že v tisku, je prišlo do spremembe termina predavanja dr. Ivana Štuheca. Ta bo tako predaval v nedeljo 7. marca, ob 19.30!

Pa se je končal dopust.
Naš Tine ima mesec in enajst dni in puščam ga ženini skrbi. V mesecu dni smo vsi spoznali, da je priden in miren fantek. Glede na naklonjenost, ki mu jo izkazujejo ostali otroci, tudi potrpežljiv in trpežen.
Hvala za dneve, ki so za nami in odločno k novim delovnim podvigom!

Tole je iz Wikipedije:
»James Patrick Caviezel, mlajši (izgovori / kəvi ː zəl /, rojen 26. septembra 1968) je ameriški filmski igralec, ki ga včasih imenujejo Jim Caviezel. Je verjetno najbolj znan po vlogi Jezusa Kristusa iz filma Kristusov pasion, Mela Gibsona iz leta 2004. Igral je tudi v filmih Grof Monte Christo in Tanka rdeča črta.«
Zakaj tole pišem? Prejel sem elektronsko pošto provinciala slovenskih minoritov p. Milana Kosa, z naslednjo vsebino: »V nedeljo, 21. februarja, se je pri Trojici ustavil Jim Caviezel, ki igra glavno vlogo v Mel Gibsonovem filmu Kristusov pasion. Potoval naj bi iz Međugorja nekam v Avstrijo. Bilo je prav prijetno presenečanje. S samostansko skupnostjo je ostal na kosilu. Za 10 minut se je tudi pridružil skupini birmancev iz Dobove, ki sva jo ta konec tedna vodila s bratom Tonijem B. in nas prijetno nagovoril ter z nami podelil svojo izkušnjo vere, da nas Bog neizmerno ljubi in da ti nihče te ljubezni oz. vere v Vsemogočnega ne more vzeti. Ob 14. uri je bil skupaj z nami (birmanci in njihovimi straši) tudi pri sv. maši.« Tu je še link na njihovo galerijo z več fotografijami.
Lepo ali ne? Svetovna filmska zvezda, se ustavi pri slovenskih menihih in birmancih, jih nagovori, po tem celo pomiva posodo z njimi. Ni kaj, meni deluje močno. Če nas bratje minoriti ne bi opozorili, tudi vedeli ne bi za ta dogodek, daleč od rdečih preprog, reflektorjev in fotografov.

Z birmanci v učilnici, pričevanje.

Skupinska slika z birmanci.

V kuhinji pri pomivanju posode.

Z gospodinjo po obedu.
Vesel sem, da je tole prišlo do mene in da lahko posredujem tudi vam.

V trenutkih, ko se pri nas (skoraj) vsi pogovori vrtijo okoli psov, smrti znanega zdravnika, vlogi znanega odvetnika, njegove vplivne žene, sodnikov, članov vlade…, se jaz obračam v bolj lokalne vode.
Pri nas namreč že deset let deluje skupina »Cvetje v jeseni«. Ta združuje 14 upokojenk, ki se tedensko zbirajo v župnijskih prostorih in ustvarjajo ročna dela. Zelo različna, od tistih najbolj običajnih kvačkanj in pletenj, do pravih umetniških del. Pravijo, da jim je sodelovanje v skupini v veselje, da se rade ob delu družijo in v skupini dobro počutijo. Do zdaj so pripravile pet razstav svojih del in rezultate zadnje lahko vidite tudi na priloženi fotodokumentaciji.
Zakaj to pišem? Velik podvig se mi zdi, da se taka skupina ustanovi, da dobi pravega vodjo (ga. Milka Kromar) in da pri svojem delu uživa. Koliko ljudi je, ki se ob odhodu v pokoj zapustijo. Ne najdejo več pravega smisla, čemijo pred televizorjem in zamujajo kreativne ure svojega življenja. Te gospe, so se našle ob ročnih delih. Nič jim ni pretežko. Vse vzamejo kot izziv. In če kateri ne uspe, se zaradi tega ne vznemirjajo.
Drugi važen vidik je druženje. To je v tem življenjskem obdobju zelo potrebno. Človek mora svojo socialno noto ohranjati tudi v starosti. Dobivati in dajati, nuditi bližino in sočutje. Morda pa je to tudi dobrodošel namig za ustanovitev še kakšne skupine, na kakem drugem koncu…, kdo ve?