Vreme ga kar ubira po svoje. Dež kar pada in zdi se, da ni več suhega mesta kamor bi stopili. Kot bi imeli zakasneli april in ne že Ledene može. Pankracij, Servacij in Bonifacij naznanjajo, da je konec s pozebami pri nas. Zofka pa bo 15. maja še malo zaokrožila ljudski cikel opazovanja vremenskih pojavov v naravi.
Izbral sem nekaj vremenskih pregovorov, ki so aktualni prav v teh dneh.

Brez dežja Pankrac in Urban, up dobre trgatve je dan.
Če je pred Servacem poletje, mraz rad pritiska na cvetje.
Če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet poteče.
Če Zofija zemlje ne poškropi, vreme poleti prida ni.
Filip napija, Zofija popija.
Po svetmu Servati ni mraza se bati.
Sveti Pankracij, Servacij in Bonifacij so ledeni možje, če prej ni slane bilo, tudi pozneje ne bo mrzlo.

Kaj lahko ugotovimo? Da bo letos očitno z vinom slabše kot pretekla leta in da bo glede na vremensko napoved za soboto, ki spet obeta deževno vreme (Zofija), vreme poleti dobro...

Te marjete pa naj nam potolažijo pogled.

Sinoči v Cankarjevem domu. Polna Gallusova dvorana, poln oder. Na 17. letnem koncertu zborov in orkestra Škofijske klasične gimnazije je nastopilo vse kar poje in kar gre Zavoda sv. Stanislava. Predstavili so se: Otroški zbor OŠ Alojzija Šuštarja, Dekliški zbor ŠKG, Ženski zbor Mens Sonora, Dekliški zbor 1. letnika ŠKG, Komorni mešani zbor ŠKG, Komorni zbor Megaron, Fantovski zbor 1. Letnika ŠKG, Komorni dekliški zbor ŠKG, Pihalni orkester ŠKG in godalni orkester Glasbene šole v Zavodu sv. Stanislav.

V pisane majice oblečeni Šuštarčki na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma.
Pevska tradicija škofijske gimnazije sega že v leta pred drugo svetovno vojno. Po ponovni oživitvi škofijske klasične gimnazije po osamosvojitvi, se je pevska dejavnost znova razmaknila in o tem priča tudi število zborov, ki v Zavodu delujejo. Direktor zavod Roman Globokar je pohvalil pevce in dirigente in se jim predvsem zahvalil za velike uspehe, ki so jih v lanskem letu dosegli na različnih domačih in mednarodnih tekmovanjih. Posebej je omenil lansko zmago komornega dekliškega zbora Škofijske klasične gimnazije na tekmovanju Let the peoples sing v Oslu, kjer so pevke pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič zmagale tako med mladinskimi zbori kot v absolutni konkurenci in tako dosegle enega največjih uspehov slovenskega zborovstva nasploh. Program je bil zamišljen tako, da se vsak zbor predstavil z eno slovensko ljudsko v narečju, eno tujo skladbo in eno sodobno skladbo. Posebno me je navdušil Komorni moški zbor škofijske klasične gimnazije pod vodstvom Damijana Močnik v prekmurski ljudski skladbi v priredbi Mojce Prus Šürka je tisa in pa sklepni del, ko so skupaj nastopili vsi pevci in vsi instrumentalisti.

Pogled na poln oder največje dvorane Cankarjevega doma, je bil veličasten. Bravo!
in še pesem, ki so jo zapeli združeni zbori: Pastime with good company

Včeraj sem pisal o Pohodu. Pravzaprav sem samo objavil Protest, ki sem ga namesto opravičila poslal na šolo. In potem se je vsulo. Na enem od portalov, kjer spremljajo bloge, so objavili link... Ljudje so se začeli oglašati, bolj ali manj prijazno. Argumentirano in neargumentirano. To je očitno ena od tem o kateri se lahko vedno prepiramo. Pa nisem pisal zato. Zdi se mi, da moramo o dogodkih in njihovih posledicah razmišljati in pripombe tudi ubesediti.
Nekdo me sprašuje, zakaj je treba o tem kakšno je moje mnenje obveščati vesoljno Slovenijo? Saj je ne! Jaz sem si le kot v dnevnik zabeležil nekaj podatkov. Vse ostalo se je zgodilo po tem. Nikogar nisem klical, nikogar prosil, da me zmerja ali hvali.
Živim blizu PST-ja in večkrat gremo tja na sprehod. Ideja kroga okoli Ljubljane je zelo dobra. Moti me le izkoriščanje manifestacije za cilje določene skupine. Brkati predsednik borcev obtoži nekdanjega poveljnika povojnih zločinov, še vedno pa se mu klanja ob Poti, kjer so zasajena drevesa v njegov spomin. Za to izkorišča tudi otroke iz vrtcev in šol. Kaj bi torej v takem primeru morali storiti, da bi bilo primerno in sprejemljivo za vse? Recimo tako kot za akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu? Pohod bi morali prestaviti recimo na Dan državnosti. Tudi tu bi lahko akcijo zaključili v centru Ljubljane, s kakšnim (domoljubnim) koncertom, prireditvijo. Tek, značke in vse ostalo bi lahko ostalo. Tudi obeležja, ki ob Poti še vedno kažejo „polikano“ plat PST-ja bi morali nadomestiti z novimi. Druga možnost pa bi bila, ureditev „Parka totalitarizma“, ob Poti. Potem bi tja lahko prepeljali vse kipe in ostale materialne ostaline Hitlerja, Mussolinija, Tita, Kardelja, Kidriča, Stalina... in jih postavili tja v opomin na preteklost, ki je bila in opomin, da se nikoli več ne bi zgodila. Možnosti so.

Tole sem danes poslal namesto opravičilo na hčerino šolo...

"Izvedeli smo, da boste tudi letos naše otroke peljali na »Pot spominov in tovarištva«. Menim, da je omenjena prireditev ideološka in kot taka ne prispeva ne k (resničnemu) spominjanju in ne k tovarištvu.

Zeleni obroč okoli Ljubljene ureja istoimensko društvo, ki ga je ustanovila »Zveza združenj borcev« NOB. Ta veteranska organizacija, se je sicer negativno opredelila do izvensodnih pobojev političnih nasprotnikov, ki so jih že po koncu druge svetovne vojne, izvrševali po ukazu takratnega maršala. Vendar pa do danes ni storila nič, da bi se krivci za vojne zločine, vsaj moralno obsodili. Tako smo se znašli v poziciji, da imamo, kot pravi Tine Hribar, Zločin, nimamo pa zločincev. Še več! ZZB NOB ohranja spomin na nekdanjega diktatorja tudi z zasajanjem dreves okoli ljubljanskega obroča. Predsednik njihove organizacije pa se z množico praporov in rdečih zvezd, fotografira z otroki ob poti in tako ustvarja lažen mit o množičnosti strinjanja z omenjenim početjem.

To ostro zavračam in sprašujem, kako lahko šole na tako ideološko sporno prireditev pošiljajo otroke brez strinjanja staršev? Kot javna šola bi morali poskrbeti, da bi se take prireditve udeležili samo tisti, ki to podpirajo in bi jim dovolili starši, za ostale pa bi v šoli morali pripraviti alternativne dejavnosti.

Vsa leta do zdaj smo ob taki priliki pisali opravičila za izostanek. Kot da bi se morali opravičevati, ker otroka na tako prireditev ne pustimo. Letos sem se odločil za protest, saj se nimam za kaj opravičevati.

Zato jutri 7. maja, hčere Katarine ne bo na Pohod!
Lep pozdrav
Jože Bartolj"

Praznik dela se izteka. Mineva dan, ki je v minulih desetletjih predvsem v socialističnih državah, dobil izrazito negativno, ideološko konotacijo. Pa to ni prav. Dela ne bi smeli izkoriščati v ideološke namene. Zanimivo, da se nam to dogaja tudi zdaj, ko smo mislili, da so ti časi za vedno minili in bomo lahko praznovali praznik dela, kot tisti, ki živimo od dela svojih rok.

Vendar pa nam danes o delu demagoško govorijo tisti, ki so lastniki kapitala in oni ki govorijo s pozicije moči, se pravi države. Res neverjetna logika za leto 2010. In kje slavijo delavci? Tisti, ki živijo s 600€ bruto? Koga poslušajo oni?
Morda je zdaj pravi čas za spraševanje o pravici do dela? Vedno nam govorijo le o naših dolžnostih. Vendar je delo tudi človekova pravica, celo ena temeljnih pravic, ki omogoča človeku, ob pravičnem plačilu za delo, dostojno življenje. Evropo in svet tako ob 1. maju spet zajema val delavskega nezadovoljstva. Kajti gre za osnovni nesporazum, ki ga pred nas polagata delo in plačilo zanj. Če bi ves denar na svetu pravično razdelili, tako da bi ga vsi imeli porazdeljenega po potrebi, med nami ne bi bilo revščine in socialne disharmonije. Prav tako ne bi bilo ekstremno bogatih ljudi, ki obračajo tako velik kapital, kot ga ima kakšna revna afriška dežela. Zakaj bi pravzaprav ga? Nihče ne bo umrl bogat, kajti bogastvo ni večnostna kategorija.
Še nekaj mi hodi na misel. Ob vseh mladih brezposelnih, ki ne morejo priti do dela, nam obetajo podaljšanje delovne dobe. Recimo, da meni ne bi bilo nič hudega. Svoje delo opravljam z veseljem, če mi bo glas služil, ne vidim velike težave. Kaj pa naj rečem ob svojem prijatelju, ki je strojnik v tovarni? Ali ona kolegica, ki dela kot trgovka v Mercatorju? Bosta lahko svoje delo opravljala do 63 oz. 65. leta? Nekaj v sistemu ne deluje prav. Strinjam se, da ob taki demografski politiki, tako velikem številu upokojencev in pričakovani povprečni starosti, sistem ne bo zdržal. Ampak ali je taka rešitev res prava? Tak sistem nas pelje do končne rešitve, ki pravi, da je nekaj vreden samo tisti, ki lahko iz njega še nekaj „izmolzemo“. Ko tega ne moremo več, je najbolje, da ga ni več... Delaš dokler lahko, potem pa... odpeljemo starejše v gozd in jih tam pustimo. Vam to zveni znano? Bi bila za tak sistem, kjer je storilnost na prvem mestu, obvezna evtanazija sprejemljiva? Saj veste začne se z dovoljeno, nadaljuje pa...
Ja, delo nas določa. Ne pustimo pa mu, da nam zavlada!