Galerija Ars na Čevljarskem mostu praznuje 30-letnico delovanja. Spominjam se je še iz dijaških let, ko je bila to pravzaprav edina trgovina, kjer si lahko kupil slikarski material in tujo strokovno literaturo iz umetniških področij. Iz SŠOF-ja smo dijaki večkrat zavili tja past oči na razstavljenih slikah in grafikah, kupit kak barvni papir, platno ali barve... Danes je ARS izjema, ki je preživela, saj so podobne galerijsko knjigarniške trgovine večinoma ugasnile. Zato sem toliko bolj vesel, da še obstaja, se trudi in ima tudi načrte za naprej. O galeriji, njenih projektih in zanimivemu projektu s katerim so obeležili jubilej sem se pogovarjal z vodjo galerije Sonjo Bezenšek. Pripravili so namreč prodajno razstavo stolov arhitekta Janeza Suhadolca, ki so jih poslikali nekateri znani slikarji. Izkupiček od prodaje so namenili Zvezi prijateljev mladine za mlade v stiski.

In še pogled na razstavo poslikanih stolov arhitekta Janeza Suhadolca, ki so jih poslikali Milena Gregorčič, Klavdij Tutta, Radovan Jenko, Boris Zaplatil, Silvester Plotajs Sicoe, Andrej Pavlič, Igor Banfi in Todorče Atanasov.

V soboto 22. maja ob 18.30 bo naša gostja na Radiu Ognjišče. Gospa je prevajalka in literarna zgodovinarka, rojena leta 1933 v Ljubljani, ki ji je ostala zvesta vse življenje. Leta 1974 se je poročila z znanim prevajalcem Janezom Gradišnikom in leta 1988 (pri 55. letih) doktorirala iz literarne zgodovine. Pred leti sem oba z možem spoznal pri frančiškanih v Šiški, kjer sta bila redna nedeljnika. Na radiu sva klepetala o njenem življenju, spominih in knjigah. Literatura je njena velik ljubezen.
Zaradi takih oddaj in takih ljudi imam rad radijsko delo. Kljub temu, da zahteva veliko priprave in besedne spretnosti, pa te pogovori take vrste vedno obogatijo. Odstrejo ti tančice vedenja, ki ga prej nisi imel. Sestavljajo delčke mozaika življenja, o katerem si veliko slišal in bral, tukaj pa ga lahko ob sogovorniku »podoživiš«. Res povabljeni k poslušanju in razmisleku ob povedanem, saj sva se med drugim pogovarjala tudi o lanski nagradi Kresnik in Prešernovi nagradi za delo Čefurji raus, ki je dvignila kar nekaj prahu.
In kje je fotografija? Ni je. Pozabil sem fotografirati. Čeprav sem imel dovolj časa, mi fotoaparat ni prišel na misel… Za zamislit se!

Že nekaj časa nisem objavil nobene slike. Prav lahko bi izgledalo, da v atelje sploh ne zaidem več. Pa ni čisto tako. Atelje je stalnica, ki se ji nočem izneveriti. Res pa je, da tja ne zaidem tolikokrat kot bi hotel in moral…

V zadnjem času sem se ukvarjal s podobama Marije pomagaj in sv Štefana, prvega mučenca. Naj torej za spremembo tokrat spregovorijo bolj slike. O Mariji pomagaj ni treba izgubljati odvečnih besed, saj gre za motivno enega najbolj prepoznavnih motivov. Mati z otrokom je tudi univerzalni, ne nujno religiozni motiv.

Pri svetem Štefanu pa je zgodba povezana z njegovim mučeništvom. O njem ne vemo nič drugega, kot to kar piše v Apostolskih delih, da je prvi mučenec. Goduje 26. decembra, dan po Božiču. Skoraj vse upodobitve so povezane s prizorom njegovega kamenjanja, kar morda komu deluje nasilno (resnici na ljubo pa je potrebno povedati, da so svetniške zgodbe v veliki meri krvave). Zato sem se odločil za dve upodobitvi. Na prvi je prizor kamenjanja, na drugi pa samo diakon s palmo mučeništva.
Barve na obeh slikah kažejo na prepletenost snovnega in duhovnega, ter od gledalca zahtevajo, da v mislih »odstrani« kopreno in tako ugleda svetniško obličje v jasni luči.

Jubilejni koncert ob 30 letnici okteta 10. brat je bil sinoči v Cankarjevem domu. V polni Gallusovi dvorani so pevci predstavili prerez svojega delovanja, ki v zadnjih letih poteka pod umetniškim vodstvom Jožeta Koresa. Koncert je snemala nacionalna TV, tako da ga bodo lahko videli tudi gledalci pred malimi zasloni. Pred nekaj dnevi sta se na radiu oglasila člana okteta Marjan Ortar in Rado Čuk, ter povabila na koncert ob obletnici.
Koncert je sicer mineval ob zgodbah in menjavi fotografij v ozadju, ki so se v tridesetih letih delovanja, primerile članom. Koncert so oplemenitili tudi gostje za orglami, citrami in s plesom in tako dali celovečernemu koncertu poseben pečat. Ob sklepu jim je Javni skled RS za kulturne dejavnosti podelil še plaketo za uspešno delovanje in tako sklenil lep večer.
Kaj osebnega naj povem? Pevci tega okteta so se mi vedno zdeli kot znanci. Morda zaradi šiškarja Marjana Ortarja. Glede na to, da so vsi amaterski pevci, so se mi vedno zdeli vrhunski interpreti. Poleg tega ni vsakomur dano, da bi pel skupaj z Lucianom Pavarottijem, kot so zapeli oni pred leti na Brdu pri Kranju. Koncert je bil vsekakor lep in navdušujoč, ker je pokazal tudi aplavz ob koncu. Vse kar me je (osebno malo) motilo je bilo priklanjanje. Namreč fantje se niso domenili za ključ priklonov občinstvu in tako je zadeva izgledala malo razglašena. Vem, saj se lahko vprašamo, ali so zaradi tega zveneli kaj manj žlahtno. Seveda ne! Ampak pred leti to morda ni motilo, danes pa…
Vsekakor vsem čestitke in veliko uspehov tudi v prihodnje. Pa da bi se tisti »vulkanski prah« posedel in bi lahko čimprej odšli na gostovanje na Švedsko.

V galeriji Svetovnega slovenskega kongresa je na ogled razstava slik Roberta Faganela, zamejskega Slovenca iz Gorice. Predvsem krajine različnih koncev sveta, kažejo njegovo slikarsko virtuaoznost. Pred leti sva se spoznala na likovni koloniji Umetniki za Karitas na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Tam sem se oglasil za en dan, da umetnike nekaj bolj spoznam, saj smo imeli zvečer „Kulturno pogovorni večer“, ki smo ga tudi posneli za radio. Tisto leto sem s seboj vzel najstarejšega sina. In zgodilo se je, da sta prav z Robertom navezala najbolj prijateljski stik. Roberto ga je „posvojil“. Dal mu je platno in paleto, ter ga s svojim bogatim znanjem spodbujal pri ustvarjanju.
Na Sinjem vrhu mi je tudi zaupal, kako dela. Večkrat se z ženo odpravita na potovanja v eksotične kraje. Tam ne slika, ampak „črpa“ vtise s poti. Ko pride domov in se mu spomini dobro „uležijo“, pa izbruhne. Tako nastajajo cikli slik, ki prikazujejo Havaje, Indijo, Afriko, Ameriko...
Roberto Faganel slike v velikih zamahih. Virtuozno in svobodno. Z odločnimi potezami velikega čopiča nanaša barve, ki se kmalu razdelijo na svetlobe in sence.
Srečanje sinoči je bilo prisrčno in prijateljsko. Povedal je, da je sredi razstav, kajti letos z več razstavami v Italiji in Sloveniji „praznuje“ 50 letnico umetniškega ustvarjanja. Odpravlja se tudi na Irsko, kjer si želi slikati na njenih vedno zelenih otočkih.

Likovni kritik Mirko Juteršek in slikar Roberto Faganel.

In še pogled na "pedagoški" Sinji vrh 2008.