Živim v mestu, kjer se v zadnjem času zdi, da je eden največjih prestopkov, če si vrtičkar. Domača predelava hrane, razmigavanje za telo, uživanje v stiku s primarnim, vse to je postalo skoraj kriminalno dejanje, zaradi nekaterih izjem, ki so si na vrtičkih postavili barake, kopičili smeti…
Mestna oblast je temu napovedala vojno. Bagri in druga težka mehanizacija so se spravili nad obdelane gredice, ki jih urejajo večinoma upokojenci.
Kaj pri vsem tem najbolj čudi? Sorazmerna pasivnost ljudi. Razen nekaj povzdignjenih glasov nismo slišali ničesar. Ni se organizirala nobena ljudska iniciativa, ljudje niso šli demonstrirat pred magistrat, sklonili so glave in čakajo da »neurje« mine.
Ob tem se velja zamisliti, ker je letos ravno 20 letnica demokratičnih sprememb in 19 letnica samostojne države, da nam na tem družbenem področju še veliko manjka do samostojnosti v glavah. Na nek način smo takrat stopili v samostojnost, zavrnili totalitarnost, ampak znotraj sebe pa s tem nismo opravili. Znotraj sebe smo še prevečkrat hlapci, ki mislimo, da ima oblast vedno prav. Pa ima res? V primeru vrtičkov? Je to res nekaj slabega, če se ukvarjaš z zemljo in pridelavo solate, čebule in korenja? Je to greh in kriminal? In celo eden največjih mestnih problemov? Ne vem če!

Plaža se imenuje literatura (navadno lažjega žanra), ki jo večina bralcev vzame s seboj na dopust. Je že tako, da nam v poletni vročini bolj sedejo nežne limonade, romantične melodrame in napete kriminalke. Sem bi lahko prišteli tudi literaturo Agathe Christie, ki je že davno umeščena med klasiko. Zato kljub vsemu tega branja ne gre podcenjevati. Če je knjiga dobro napisana in dobro prevedena (navadno gre za prevode svetovnih uspešnic), potem je poletno branje res lahko uživanje. In ker se bližajo počitnice in s tem dopusti, je morda čas, da obiščete kakšno izmed knjižnic (Slovenci si večino take literature izposodimo) ali knjigarn. Jez si poletja skoraj ne znam predstavljati brez knjige. Le izbor ni vedno plaža… Zakaj? Zato, ker so knjige nujen in sestavni del radijskega dela: bogatijo besedni zaklad, širijo duhovna obzorja, pomagajo iskati zanimive avtorje in dogodke… in še mnogo drugega. Sploh pa te knjiga popelje v drugačne svetove in spusti prosto pot domišljiji. Domišljija pa je začimba življenja! Nekaj teh začimb vam želim tudi na deževno nedeljo.

Pred nekaj dnevi je bil na radiu dramski igralec, nosilec Boršnikovega prstana in aktualni ravnatelj Drame SNG Ljubljana Ivo Ban. Pogovor se je seveda dotikal minule gledališke sezone, vpisov novih abonmajev in pa tudi prenove njihove gledališke hiše. Ban je zagovornik konzervativne prenove gledališča, kjer bi prenovo izpeljali na način ohranjanja obstoječega gabarita, seveda z nujno prenovo odrske tehnike in zaodrja.
Ravnatelj Ban pa odločno nasprotuje taki prenovi, kot s(m)o si jo privoščili pri Operi, kjer s(m)o eno najlepših secesijskih stavb v Ljubljani uničili s „krematorijskim“ prizidkom in kockasto kupolo. Ni treba naštevati, da so stroški prenove že presegli ceno novogradnje, ni treba naštevati vseh aneksov k pogodbam, ki odkrivajo veliko nekompetentnost tistih, ki so si ta projekt izmislili in onih, ki ga bodo plačali (končno ga bomo plačali davkoplačevalci).
Poleg tega je Ban omenil tudi avstrijske arhitekte, ki spet vodijo v Ljubljano študente, da jim pokažejo, kako se izjemne stavbe ne sme prenavljati. To se je nekoč sicer že dogajalo v zvezi s prenovami na ljubljanskem gradu.
Bojazen kljub vsemu ni odveč, kajti projekti prenove so bili že narejeni. Zdaj so sicer zavrnjeni, ampak nikoli ne vemo, kdaj se lahko najde kdo, ki bi si želel narediti ime na račun (pre)nove gledališče stavbe v Ljubljani (ki pa jo nujno potrebujemo, da se razumemo). Mogoče je tudi finančna kriza za kaj dobra. Če namreč denarja ni, se tudi škode ne da narediti... v Drami bo kljub temu treba narediti neke korake, saj jim, kot pravi ravnatelj Ban, ob močnejšem nalivu, teče na oder.

V četrtek 17. junija ob 19.30 imam odprtje razstave v Šentvidu pri Stični. Tam imajo ljubko galerijo Obok. Zadnje popoldneve tako preživljam večinoma v ateljeju. Odločil sem se, da bom ustvaril čimveč novega. Srce mi zaigra, vsakič ko stopim v atelje, ki je poln slik. Kaj reči o motiviki? Nadaljujem prejšnje raziskave figure oz. obraza, podobe. Razstava tokrat ne bo ambientalna, čeprav bom razstavil tudi oba oltarja. V zadnjih dneh me je zelo nagovarjala podoba novega slovenskega blaženega, mučenca Grozdeta. Ni veliko njegovih fotografij, ki bi lahko služile za predlogo. Nastala je slika, ki Grozdeta kaže kot optimističnega mladeniča, ki želi biti vzor mladini.
Kaj bo(ste)do rekli ljudje, pa seveda prepuščam vsakemu gledalcu. Vesel sem, da se delo približuje koncu, vesel sem novih okvirjev, vesel bom tudi obiskovalcev razstave. Morda boste tam tudi vi...

Zapleten je naš svet. Včasih kot da ga ne razumemo. Že navodila za uporabo kavnega avtomata ali sesalca so taka, da ti pobereta veliko časa. Če smo še pred nekaj leti sami zamenjali kak del v avtu, danes ne menjamo niti žarnic, ker je treba odmontirati polovico odbijača, da bi prišli do njih. Ko gremo k zdravniku in želimo, da nam opravijo kak poseg, moramo najprej podpisati izjavo. Ta je v primerjavi z zahtevnostjo posega enostavna, vendar pa je njena razlaga izjemno zapletena. Računalniki nam pomagajo na vsakem koraku, a ko odpovejo, jih znajo popraviti samo strokovnjaki.
Tak je naš svet in velikokrat nismo zadovoljni z njim. Tarnamo, da je bilo nekoč boljše, lažje, enostavnejše… Pri tem mislimo predvsem na naše razumevanje sveta. Morda se je naš svet tako spremenil tudi zato, ker k problemom ne znamo več pristopiti na enostaven način. Če otroci zbirajo star papir, je za tem početjem vsaj fascikel »papirlogije«, ki jo zahtevajo različne inštitucije od šole, do Snage in tistega, ki papir odkupi. Preden se vrednost papirja oceni in izplača je treba odšteti denar za državo in stroške. Skratka prav lahko se nam zazdi, da se papirja pravzaprav ne splača zbirati...
Morda nam je bilo včasih lažje tudi zato ker smo se lahko naslonili na zelo enostavne resnice, vrednote, zapovedi, zakone. Danes ima lahko kak zakon tudi nekaj strani, nam pa so še vedno najbližji tisti enostavni zakoni in zapovedi, ki so zajeti v nekaj besedah ali enem jasnem stavku. Kot recimo: ne kradi, ne ubijaj, ne preklinjaj…
Je torej svet pravzaprav enostaven in smo ga le mi zakomplicirali do konca?