Ljudje so za nekaj minut »slave« pripravljeni storiti marsikaj. Kaj so resničnostni šovi, če ne iskanje pozornosti in s tem prepoznavnosti, slave? Zato se v medijih tare ljudi, ki so pripravljeni delati za bagatelno plačilo, nekateri celo zastonj, v zameno zato, da so blizu kamere, fotoaparata, ljudi, ki so »slavni«. Nekoč so za osebe vredne oboževanja veljali ljudje, ki so nekaj znali. Morda so dobro peli ali igrali. To je pravzaprav še vedno najhitrejši način da nekdo pride do svoje zvezde na pločniku slavnih. Danes to ni več potrebno. Posebna znanj niso več potrebna, boljši so naturščiki, ki sem jim ostali posmehujejo.
In kaj z njimi naredijo mediji?
Medijem ti iskalci glorije pridejo prav pač toliko, da objavijo nekaj šokantnega, morda nov obraz, novo bizarnost, neumnost. Táko, da se ljudje zgražajo, o tem govorijo in kupujejo oz berejo njihov medij. Ko pride mlada »starleta« do medija, ga skuša očarati s svojim izgledom, vendar to ni dovolj. Te zgodbe se navadno končajo na naslovnicah pogrošnih revij za naslade polne poglede, večinoma moške publike. Pet minut slave se tukaj potem neslavno, morda celo z malce sramu, konča.
Narava medijev (predvsem rumenih) je taka, da izkoristijo in potem pozabijo. Spomnite se Šerbi. Prežvečijo in izpljunejo, brezkompromisno in brez slabe vesti. Namreč jutri je nov dan in nov dan pričakuje novo zgodbo. Kdo jim jo bo naklonil?

Četrti dan menda nastopi najbolj kritičen čas dopusta. Takrat je konec »pretvarjanja« in treba je pokazati pravi jaz. Namreč so zakonci, ki zelo dobro funkcionirajo na »visokih obratih«, se pravi v službi s kopico obveznosti in hobijev. Takrat ne more priti do prepira, kajti zakonca se vedno lahko »umakneta« v varno zavetje službe, ali kake druge neodložljive naloge.
Ko pa pride čas dopusta ali daljši prazniki te možnosti ni več. Pokajo vrata, toni so povišani, otroci vzrok slabe volje… išče se razlog za prepir in uveljavljenje lastne volje. Na plano prihajajo stavki, kjer je glavna beseda JAZ. Po dopustih in praznikih je, kot pravijo statistike največ razvez. Ljudje namreč ne znajo več funkcionirati skupaj. In če je tistega skupaj preveč, potem poči!
Kako je kaj pri vas, ko napoči četrti dan dopusta? Ste še vedno homogeni in veseli skupnih uric, ali se vam toži po službi, kolegih, obveznostih? Moj recept za složno sobivanje bi bil: »Ne pozabi, da je služba (šola, hobi..) le sredstvo, ki ti omogoči kakovostno preživljanje časa z družino!« S tistimi, ki jih imaš rad in ki se jim hočeš posvečati. Vse ostalo, začenši z nenadomestljivostjo na kateremkoli področju, je le metanje peska v oči. Nenadomestljiv si le za svoje najbližje!

Berem, da se naš župan (ljubljanski) v svojem mestu velikokrat počuti izključen, ker je »čefur«. To je izjavil na paradi ponosa, jaz pa prebral v Jani. Gre za zelo zanimivo izjavo nekoga, ki je bil z veliko večino izvoljen za župana že v prvem krogu. Če bi bili Ljubljančani res tako nestrpni do drugačnih, (čefurjev, drugače izključenih…) ga gotovo ne bi podprli za župana. Zdi se mi, da gre v tem primeru za poceni nabiranje točk pred volitvami. Očitno Jankoviću ne gre vse po načrtih in se mora prilizovati na vseh koncih. Tako kaže svojo širino na eni strani in se prikazuje kot žrtveno jagnje na drugi. Prozorno in že videno!
Še na en aspekt izključenosti bi v zvezi z Jankovićem rad opozoril. Namreč zgodi se, da naš župan odkoraka iz kakšne družbe samo zato, ker mu tam zastavijo kakšno neprijetno vprašanje. Kdo potem tu koga izključuje in komu manjka volje po dialogu? V mestnem svetu se glasuje tako kot ukaže župan in se pretiranim razpravam izogiba. Kdo tukaj koga izključuje? In še zgodba iz prve roke: znanec na prireditvi, kjer podeljujejo mestne nagrade, stoji v krogu prijateljev. Župan ga mirno spregleda, čeprav je eden od nominirancev. V redu, morda ga ni videl, si misli. Ko se srečata naslednjič, pa je župan ves meden in pretirano prijazen. Zakaj, ga vpraša znanec, ko pa ga je zadnjič tako ignoriral. »Ja gospod, niste bili v pravi družbi…«, benevolentno odvrne župan in pokaže kako je z izključevanjem določenih ljudi v »njegovem« mestu.
In kaj poreče on? Nič, saj mu ni treba. Skrije se za širokim nasmehom in njegov valjar pelje naprej. Njegov naslednik ima pravzaprav lahek volilni program: revizijo poslovanja Ljubljane in moratorij na vse projekte dokler krediti ne bodo poravnani…

Ena od dobrih točk dopustovanja na otoku je, da tam navadno nikoli ni gneče. Ali če sem bolj natančen, gneča je drugačna kategorija, kot smo je vajeni v bolj turističnih krajih. Meni se zdi gneča že, če je v zalivu parkiranih nekaj gliserjev oz jadrnic, zato se navadno potepamo in iščemo kotičke, kjer ni nikogar. In ker vstajamo zgodaj in zgodaj tudi odidemo (v največji vročini človek ne sme biti na soncu, sploh pa ne otrok), nam to velikokrat uspe. Prilagam dokaz gneče na obali, kjer se kar tare kopalcev…

Ni bilo druge, kot nocoj iti na nogomet. Največja fanta sta si to močno želela zaradi Špancev, za katere oba srčno navijata. Obljubil sem jima, da bosta tekmo lahko gledala in tudi jaz z njima. Tako smo po večerji odšli v gostilnico na obali, zasedli sedeže v parterju in gledali nogomet. Tekme se je vlekla kot čreva, gola pa od nikoder, zato me je več kot enkrat srbelo, da bi vstal in odšel spat. Ampak obljuba dela dolg in sam besedo rad držim! Tako smo skoraj do polnoči sedeli in kljub nadležnim komarjem vztrajali. Fanta sta bila na koncu, po podaljških neverjetno vesela in komaj sem ju dohajal. Končno sem ju ujel v kopalnici, kjer sta si spirala »bojne barve«. Kdo ve, če bosta nocoj kaj spala? No ja, njuni so zmagali in počitnice so šele na začetku. Časa za kakšna bolj tehtna in bolj počitniška opravila bo še dovolj. Sicer pa ali bi bile počitnice brez drobnih radosti sploh prave počitnice?