Na steni nekdanje občine Šiška se je pojavila velika risba, narisana z ogljem. Dolgočasno zelena fasada je dobila nov pomen. Zahvala za to gre priznani umetnik na področju urbane kulture Jorgeju Rodriguezu Geradi, ki je izrisal monumentalni portret naključno izbrane Ljubljančanke Tine. Gre za projekt Identitete, ki ga Gerada v različnih mestih po celem svetu izvaja že od leta 2002. Če niste pozorni, boste umetnino kljub vsemu zgrešili, saj je šišenska upravna enota postavljena pravokotno na Celovško ulico in nam zaradi tega kaj lahko »zdrsne« izpred oči. Vesel sem, da so še umetniški projekti, kot je ta, ki v urbanem okolju puščajo opazne sledi. »Javna umetnost« ali bolj umetnost v javnosti, je namreč sila podhranjena v primerjavi s sicer dinamičnim in živahnim vrvežem v galerijah. Poleg tega ima Geradin projekt vsaj še dve konotaciji, ki sta vredni omembe.
Prva je umetniška kakovost izdelave te giga-risbe. Vsem nam je namreč jasno, da je že sam postopek izdelave povezan velikimi predpripravami in tudi ekipo, ki mora poskrbeti za očem skrite detajle (od vožnje in dviganja dvigala naprej…). Poleg tega je risanje tako velike podobe od tako blizu, samo z ogljem, brez ustrezne priprave, sila negotovo. Vendar pa je, kot lahko sami vidimo, rezultat več kot odličen.
Drugo kar je treba omeniti, pa je uporaba oglja kot risarskega pripomočka (okoli 300 kosov oglja je umetnik porabil za izdelavo). Namreč oglje je samo po sebi neobstojno in se bo s časom samo »izpiralo« iz temeljnika. To pomeni, da se bo tudi umetniško delo samo še spreminjalo, dokler ne bo izginilo. Zanimivo, ni kaj! V tej ideji lahko najdemo tudi kos ekološke zavesti. Ogled priporočam, pa čeprav bo samo mimobežen.

1. Le še dobrih 11 ur je dolg dan. Tista lepa, dolga in sončna jesen se počasi poslavlja, temperature so se spustile pod ničlo. Slana bo prinesla tudi pravo zimo, ki že kraljuje v hribih. Marko Zupan, ki skrbi za naše oddajnike, je bil na Krvavcu in doživel je prve razburljive snežne prigode o snegu, letnih gumah in ratraku.

2. Vreme pa nudi le enega od pogledov na jesen v oktobru. Drugi pogled je politični. Ta se je razgrel ob novem Družinskem zakoniku in javni razpravi v parlamentu. Tudi odstopa dveh ministrov Pahorjeve vlade prispevata svoje, da razmišljamo o osebnih in zdravstvenih razlogih. Politika ima vedno botre. Ti sedijo v kotu, mečejo kocke in vlečejo niti…
3. Konec tedna, če bo vreme naklonjeno, gremo na morje. Nekaj stvari je treba še opraviti pred zimo. Pa tudi pogrešam morje in otok. Če lahko vsaj za nekaj dne pozabiš na delovno rutino in se ukvarjaš s čem drugim, potem lahko storiš zase in svoje največ. Tudi zato pozorno spremljam vremensko napoved. Ta je sicer primerno sončna, a hladna.
Kaj imajo skupnega ti trije prebliski? Razmislek o toploti in mrazu, razgretosti in hladnokrvnosti. Taki smo ljudje, odvisni od sonca in tople človeške dlani. Sami bi v zimskem hladu kaj hitro končali. In zimski hlad si lahko naredimo tudi med seboj. Če ne pazimo na odnose. Zato mi je všeč sonce in toplina, ki se razliva in poživlja. Tudi sredi jeseni na poti v zimo. Kajti mraz in hladnost lahko kraljujeta tudi sredi avgusta…

Za danes sem se odločil objaviti dele komentarja, ki sem ga
napisal aprila 2007 in so še danes aktualni (ali pa še bolj):

"Ko smo v letu 1998 gledali film The Truman Show z odličnim komikom Jimom Carryem, si nismo predstavljali, kam vse nas bodo popeljali takoimenovani resničnostni šovi. Nastopajoči glavni igralec Truman Burbank je edini, ki ne ve, da živi v namišljenem svetu resničnostnega šova, kjer ga na vsakem koraku spremljajo nevidne kamere. Scenaristi oddaje se morajo le dovolj potruditi, da Truman ostane v varnem območju snemalnega studia in ostalim nastopajočim vsak dan znova napisati scenarij z izmišljenimi dogodki. Za to skrbi velika ekipa, katere edina naloga je da vse izgleda naravno in da vsak dan posreduje najboljše izseke iz Trumanovega življenja. Truman je najslavnejši zemljan, saj ga vsak dan preko TV-jev spremlja milijone ljudi. Vsi to vedo, le on seveda ne."

"Kar nekaj iztočnic se nam ponuja z dogajanjem v resničnostnem šovu... tudi tukaj kamere spremljajo udeležence na vsakem koraku... tudi tukaj vsak dan poskrbijo za kakšno bolj ali manj nesmiselno nalogo, ki je potem vezivo televizijske oddaje."

"Medijski strokovnjaki so ugotovili, da med oddaje, ki škodijo otrokovemu normalnemu razvoju poleg vsebin z naprimer pornografsko ali izjemno nasilno vsebino sodijo tudi resničnostni šovi. Torej jih ne bi smeli prikazovati ob najbolj gledanih urah."

"Kaj je bil največji motiv za prijavo na resničnostni šov? Denar? Hlepenje po slavi, pozornosti, novih izzivih? Nekateri so izbrane razglasili za izgubljence, ki v življenju nimajo kaj početi, da lahko vržejo toliko časa svojega življenja stran. Drugi, pravijo, da so ljudje z ambicijami, ki hočejo v življenju užiti nekaj pozornosti. Češ, kdo je pa noče?"

"Temeljna razlika med snemanjem filma in resničnostnim šovom je v tem, da ima igalec vedno možnost, da se na vlogo pripravi, jo po potrebi večkrat ponovi in da se po snemanju umakne v intimo. Veliki brat pa je vedno na preži. Nastopajoči igra samega sebe, ves čas. Vmes mora opravljati naloge, ki so velikokrat bizarne, vse to pa povečuje možnost konfliktov."

"In konflikti so za potrebe TV oddaje, združeni v ekstrakt. To je pravzaprav najpomembnejše, kajti Veliki brat pokaže tisto najslabše. Zato je ime resničnostni šov pravzaprav največja laž. Vsak še tako plehek film ali gledališka bulvarka sta videti bolj resnična od Velikega brata..."

"Že izbor kandidatov je opravljen tako, da so si med seboj tako različni, da nujno pride do napetosti. Odrezani so od običajnega življenja. Ni časopisov, sprehodov v naravi, telefonov, pogovorov s prijatelji, ni interneta... Ni čudno, da je tak vakuum za človeka nenaraven."

"Pravijo, da te tak resničnostni šov lahko zaznamuje za vse življenje. Nekateri, ki so se ga udeležili v drugih evropskih državah, so po tem poiskali celo pomoč psihologa. Pa recimo, da situacija ne bo tako resna. Ali ni tako, da naj človek, v smislu neke temeljne morale in etike, dela tako, da so v skladu z njegovo vestjo. Da svoja dejanja lahko sprejme in mu tudi čez nekaj let ne bodo v sramoto?"

"Legendarni avtor stripov Moebius je v trilogiji Inkal opisal dogodivščine Johna Difoola (kako pravo ime glede na to, da je angleško: fool=norec). Tam med drugim naletimo na televizijsko publiko, ki jo voditelji programa, kar sami poimenujejo telenarkosi. Se pravi, televizijski zasvojenci. Ti se ne premaknejo od sprejemnika, pa čeprav kamere snemajo, kako njim samim gori hiša, ker se na televiziji to boljše vidi. In zdaj smo pri temelju problema Velikega brata. Ta lahko obstaja samo ob izdatni podpori gledalcev. Tu se vse začne in vse konča. Kdor življenja okoli sebe ne zna opazovati z odprtimi očmi, kdor hlasta le za opravljanjem v vse prej kot znosni materinščini, komur se zdi voajerizem življenjski slog, kdor misli, da Veliki brat osvobaja možgane težkih misli, verjamem, da je v njem zdaj našel potrditev. Potrditev za odtujenost od realnega življenja, ki ničemur ne služi!"

"V šolo hodimo, da se nekaj naučimo, v trgovino gremo, zato da lahko kupujemo, knjige beremo, iz duhovnih in razvedrilnih namenov, hiše gradimo, da v njih živimo, glasbo poslušamo in slike občudujemo iz estetskih vzrokov. zakaj pa bi sodelovali v resničnostnem šovu ali ga gledali? Kakšen družbeno pozitiven učinek bi to lahko imelo? Veliko časa sem razmišljal o tem, a nekega tehtnega razloga nisem našel. Ste ga vi?"

Tokrat se bom zaustavil kar pri novici Slovenske tiskovne agencije. Mislim, da odgovorja na marsikatero vprašanje…
»Mariborski nadškof pomočnik Anton Stres je v pridigi na današnji maši v spomin na teharske žrtve na Teharjah dejal, da je Huda jama, kjer so letos našli posmrtne ostanke taboriščnikov s Teharij, presunila skoraj celotno slovensko javnost. Po njegovih besedah se ravno na teh krajih "bije boj za svobodo, da jo odkrijemo povemo in sprejmemo".
Kot je dejal Stres, z zadnjimi odkritji resnica dobesedno "prihaja na dan". "Ta resnica je grozljiva in zastrašujoča, vendar jo moramo sprejeti. Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se zgodovina ne sme spreminjati, se pravi tista zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci. Takšna zaklinjanja so zaman. Resnica ni ne moja in ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh resnica ni. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna, a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti. Resnica ne sili ljudi k priznavanju drugače kakor z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove. Desetletja je bila resnica o tem, kar se je dogajalo tukaj, teptana, zamolčevana in preganjana, a vendar je na koncu prišla do besede. Tako bo tudi v prihodnje," pravi Stres.
Po njegovih besedah v tistih usodnih majskih in junijskih dneh leta 1945 tukaj ni bilo prostora ne za resnico in ne za ljubezen. Danes pa, tako Stres, ko si je resnica sem utrla svojo pot, si jo mora skupaj z njo utreti tudi ljubezen.
Zanj je razumljivo, da je resnica o zločinih, ki so se dogajali po moriščih naše domovine med drugo svetovno vojno in po njej, neznosna. Neznosna za žrtve in za storilce. Toda tej resnici po Stresovi oceni ni mogoče ubežati s tajenjem, opravičevanjem ali skrivanjem. "V skladu z našim človeškim dostojanstvom jo lahko obvladamo, da ne bo več zastrupljala naših odnosov, samo na en način: z ljubeznijo, se pravi z odpuščanjem. S še večjo ljubeznijo, kakor je bilo sovraštvo, ki je te zločine povzročilo," je poudaril.
"Za žrtve verujemo in upamo, da so v božji ljubezni našle srečo in tolažbo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti božji ljubezni našli odpuščanje in mir," je še dejal Stres.
Predstavnik Nove slovenske zaveze Justin Stanovnik meni, "da se teharskim žrtvam kakor nekoč tudi danes godi krivica, ne samo takrat, ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pa pehali v Hudo jamo, tudi še potem, ko so jih drugič ubijali, takrat ko so se zavedali, da morajo ubiti še njihov spomin in so na kraje, kjer so sedaj ležali, začeli valiti kiklopske skale molka".
"Če hočemo govoriti o ljudeh, ki so umrli zato, ker so hoteli obstajati v duhovnem prostoru, ki se imenuje civilizacija, naš govor ne sme ostati nepolitičen. Če bi ostal, ne bi bil resničen. Politični govor pa je posoda tiste misli, ki preiskuje, kaj si človek sme misliti o sebi in kaj si narod sme misliti o sebi, pa tudi to, kar si narod mora misliti o sebi," je poudaril Stanovnik.
Vprašal se je, ali Slovenci že vemo, kaj se pravi biti državljan in pri tem izpostavil, da demokracijo sestavljajo državljani, državljana pa ni brez minimalnega poguma. "Če nas ta kraj uči o tako visokih rečeh, kot so jezik, pogum in usmiljenje, ali ni potem tako, da imamo vse možnosti, da odhajamo od tod boljši ljudje, da upamo, da to mnogim tudi uspe," je še dejal Stanovnik.
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno. Ponovno je začelo delovati konec maja leta 1945.
Najprej so komunistične oblasti v taborišče pripeljale Rupnikov bataljon, v prvih dneh junija 1945 pa še približno 3000 drugih domobrancev. Po ocenah poznavalcev je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna komunistična oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.
Na Teharjah sta postavljena spomenik in spominski park, ki naj bi prispevala k spravi. Spominski park Teharje, ki ga je zasnoval arhitekt Marko Mušič, je osrednji državni park, ki je posvečen zamolčanim žrtvam povojnih pobojev. Objekt pa je bil odprt oktobra leta 2004.«STA

Tudi vi v soboto pospravljate stanovanje? Pri nas je to običaj. Le če je kakšna višja sila, se lahko premakne. Vsak ima svoje delo. Ko ga opravi, je prost. No to velja bolj za otroke, kajti odrasli vedno kaj najdemo… Tako sta bila danes večja fanta v kopalnici, hčera na »izredni« uri klavirja, oči in mami v kuhinji, najmlajši pa… Tudi on je hotel imeti generalko. Zato se je v veliki konspiraciji (tale izraz je čisto partizanski) odplazil v svojo sobo. S seboj je vzel škatlo v kateri hranimo pralni prašek. Ni kaj, če je generalka je generalka za vse. Ampak kako naj se stvari loti? Vpregel je vso mehanizacijo, vse avtomobilčke, ki imajo kesone, ali so vsaj odprti kabrioleti.

Ko smo ugotovili, da je v stanovanju sumljivo tiho, je bilo vse že daleč prepozno. Očiju je pritisk narasel v nevarne višine, dvigovalo mu je pokrovko, a kaj ko je bilo že vse opravljeno. Prašek na vseh koncih. Ja kako pa naj človek ima generalko, brez čistila? Saj sta tudi brata v stranišču uporabljala prašek (vim)?

Ni nam preostalo drugega, kot da smo ugotovili, kako je bila otroška soba že davno potrebna generalke. Zato smo, raje kot eno opravili dve. Pa še soba je potem dišala, kot je ugotovil eden od vpletenih, tako kot oprano perilo. In tudi to nekaj šteje, kajne?