Ob 2.h in 38 je prijokal na svet, težek skoraj štiri kilograme, velik 54 cm, po dveh urah in pol v porodni sobi. Toliko telegrafsko sporočam, še poln vtisov. Pravkar sem namreč prišel iz porodnišnice, pa še ne morem zaspati, verjetno od vznemirjenja. Pa tudi čez dobro uro bo treba buditi otroke za šolo in vrtec. Najprej pa bodo seveda želeli videti bratca. In ker je tak režim trenutno v porodnišnici, da sme k mami in otroku, samo partner, oče ali mož (!), nam bodo tokrat za prepoznavanje in komunikacijo služile zgolj fotografije…
Skratka vse se je srečno končalo. Žena je bila sicer utrujena a zadovoljna, mali Tine pa je kar začel iskati okoli, kje je kaj za pod zob…, ko pa je našel, ga je lakota zapustila in se je le stiskal in slinil.

Takole pa se je slišal prvi jok!

Danes me je na »obrate« spravil naslednji članek:
Gre seveda za pobudo o poimenovanju enega izmed ljubljanskih trgov po Demosu. Idejo je pod pritiskom, da ga je z odlikovanjem Ertlu vendarle preveč polomil, iznesel naš predsednik. Do tu vse lepo v mejah naše podalpske demokracije, od tu naprej pa…
Aleš Kardelj, svetnik Desusa, pravi, da bi »Poimenovati neko malo ulico ali trg na periferiji bi bilo neprimerno, morda norčavo, v središču mesta pa bi moralo priti do preimenovanja, kar bi seveda spet razburilo in razdvajalo ljudi«.
»V LDS si ne želimo novih političnih delitev. Še zlasti ne, če bi šlo za preimenovanje in ne za poimenovanje novega trga. Želimo si, da bi Slovenci in Slovenke znali čim prej preseči brezplodne spore, ki temeljijo na preteklosti, in bi se raje neobremenjeno posvetili iskanju dobrih rešitev za prihodnost,« meni Aleš Zalar predsednik ljubljanske LDS.
»Nasprotujemo poimenovanjem, ki vnašajo med prebivalce prepir in delitve. Zaslug Demosa za demokratični prehod in samostojnost Slovenije ne gre zanikati, pa tudi ne nekaterih napak, ki jih je storila prva Demosova vlada,« meni predsednik ljubljanskega odbora Zares Pavel Gantar.
Morda me je presenetila le gesta Metke Tekavčič SD, ki poimenovanje podpira.
Sicer pa vse vrle svetnike ljubljanske sprašujem, na kaj so mislili, ko so vpadnico proti Žalam poimenovali po JB Titu? Je šlo tukaj za razburjenje in razdvajanje ljudi? Pa so se ob tem ustavili? Kaj spremenili? Ali samo izglasovali? Pa kaj res mislijo ti ljubljanski svetniki, da ljudje nič ne mislijo in se ničesar ne spominjajo? In o kakšnih napakah govori g. Gantar? O osamosvojitvi, vojni za Slovenijo? Pravzaprav je nespodobno, da o tem govori prav on, ki si ne upa ali noče, sklicati niti parlamentarne seje o delovanju predsednika svoje stranke…
Tudi to kaže v kakšnih časih smo in kaj bi si nekateri želeli restavrirati.

Pa jih je konec. Praznikov namreč. Otroci so si pripravili torbe, ošilili barvice, zamenjali zasušene bombice v nalivnikih… Šola in vrtec kličeta.
Kot sem že napisal, smo ob teh praznikih pripravili božično igro. Zadnja dneva smo z njo tudi »gostovali«. Prijazno so nas sprejele Marijine sestre v Štepanji vasi. Igrico so si ogledale skupaj s starejšimi za katere skrbijo v tamkajšnjem domu ostarelih. Zgodba govori o tem, kako se naši krstni zavetniki odpravijo v Betlehem. Stopijo s fersk v cerkvi in iščejo Novorojenega, da se spet rodi v njihovem srcu. Na poti proti Betlehemu, srečajo Jožefa in Marijo, ki nista dobila prenočišča. Pokažejo jima hlevček in vsak po svojih močeh pomagajo, da bi se Jezus vendarle dobrodošel rodil v našem svetu…
Kaj naj zapišem drugega kot to, da je lepo razveseljevati druge. Prinašati besedo upanja tistim, ki jo radovoljno sprejmejo in jim tudi na tak način podaljšati praznike. Tako še bolj začutiš, da vsaj toliko kot daš, tudi prejmeš. Hvala, sestre!

Proti večeru so nas obiskali koledniki. V naši župniji postaja koledovanje navada. V času med božičem in Gospodovim razglašenjem, se mladi fantje, navadno ministranti, odpravijo po hišah, prepevajo koledniške pesmi, voščijo blagoslovljene praznike in nabirajo darove za misijone. Veseli smo jih bili, škoda da se niso za dalj časa ustavili. Le toliko, da so zapeli, na podboj napisali njihov anagam, se slikali in na kratko poklepetali. Še nobene dobrote niso vzeli. Na moje vprašanje, so nam le zaupali, da pa jih pri vseh hišah niso sprejeli. »Mi ne rabimo tega!«, jim je nekdo zabrusil. In kaj rabijo taki ljudje ob sklepu leta? Mar si ne želimo vsi predvsem miru? Naklonjenosti in solidarnosti? Nekatera srca tudi v nežnih trenutkih praznikov ostanejo zakrknjena. Kakšna škoda. Kaj potem delijo svojim družinam? To vsekakor ni bila lepa lekcija iz strpnosti.
Kakorkoli že, tukaj pripenjam fotografijo, ki naj tudi vam pove, da je ohranjanje in obujanje starih navad nekaj žlahtnega, nekaj prijetnega, kar ljudi v okolju kjer živijo, povezuje. Še več, kar jih dela okolju pripadne!

In še njihovo voščilo v avdio obliki:

Namenjena je vsem tistim, ki ste kdaj uživali v fiziki, še bolj pa tistim, ki niste nikoli, a ste si vsaj želeli vedeti nekaj o njej. Šolska fizika zna biti prav dolgočasna, sploh ker je nevarno blizu matematike in s tem računanja, različnih formul itd. Še posebej postane dolgočasna, kadar je učiteljici dovolj že teoretična razlaga, za poskuse in demonstracije pa ji zmanjka časa, volje in sredstev.
Zdaj pa si predstavljate, da pridete na uro fizike, kjer je teorija omejena na minimum, vse ostalo pa so ravno poskusi in demonstracije. Od velikih ogledal in igre z milnimi mehurji, do fakirske postelje in statične elektrike. Seveda tudi z teoretično razlago, da ne bo pomote, le formule so nam bile prihranjene. Dve uri sta minili kot bi mignil, celo našemu dvoletniku, ki več kot pol urice ne zdrži, ne da bi kje začel delati škodo, da ga ne bi na stranišče ali pa da bi postal nevzdržno lačen.
Znanost je lahko zabavna, nam sporoča hiša eksperimentov, celo veliko bolj kot pa kakšen doktor znanosti (npr Artur Štern)!