Mesec maj nekateri imenujejo kar najlepši v letu, kar je povezano s prebujanjem narave, zmago življenja nad smrtjo zime. Mesec majnik je poleg septembra, tudi mesec porok se takrat poroči največ parov. Dnevi so toplejši in v gozdu zacvetijo šmarnice. Maj pa je tudi Marijin mesec, saj je Nebeški kraljici ta mesec posebej posvečen. Majniška marijanska pobožnost je nastala v povezavi s čaščenjem lesa križa v maju, s čimer so v nemških deželah nadomestili pogansko majsko drevo. Med Slovenci se je majniška pobožnost začela v ljubljanskem semenišču leta 1851, leta 1855 pa je s knjigo Janeza Volčiča: „Šmarnice“ dobila tudi izvirno ime po cvetlici, ki takrat cvete in diši. Slovenska cerkvena glasba je za šmarnice prispevala tudi posebne šmarnične pesmi na besedila, ki so nastajala in bila objavljena v verskih revijah; spomnimo se npr. pesmi Spet kliče nas venčani maj... Šmarnično branje je vsako leto ubrano na neko temo, ki je tudi v navezavi s Kraljico majnika. V nakaterih župnijah ga berejo bralci, laiki, v nekaterih župnijah pa šmarnična razmišljanja na določeno temo pripravijo celo župljani sami, seveda v dogovoru z župnikom. Tudi to je dobrodošel prispevek pri pristnejšemu doživljanju župnijskega življenja. Šmarnice so praznik cele župnije. Zato je prav, da cerkev kot naš skupni župnijski dom, v teh dneh ne sameva.

Kaj storiti, če se počitniški načrti izjalovijo? Moj nasvet: poiskati in izkoristiti drugo možnost.
In tako smo se namesto na morje odpravili na Gorenjsko. Ne ravno na Bled, ampak blizu. V kanjon reke Radovne, kjer so pred nekaj več kot 100 leti naredili izjemno slikovito pot nad deročo reko. Pot izgleda kot kakšna scena iz filma Gospodar prstanov. Ob skalah so leseni mostički, ki obiskovalca varno vodijo nad smaragdno zeleno reko. V njej plavajo postrvi, tolmuni odkrivajo skrivnosti povodnega moža…, skratka pravljično. Pot je dolga dober kilometer in pol, slap Šum na koncu poti, pa je visok 13 metrov. To je bil družinski izlet, kakršnega lahko samo čakaš, a nikoli ne veš, če bo. Priporočam tudi ostalim, v dokaz prilagam foto dokumetacijo.

Tukajle res ne vem, na kaj je mislil naš najmlajši...?

Predstavili so jo na Društvu slovenskih pisateljev, ravno v času, ko potekajo Slovenski dnevi knjige. Ivan Sivec je v mnogih pogledih poseben avtor. Pred kratkim je izšla njegova stota (100.) knjiga. Roko na srce je treba povedati, da je omenjena stota knjiga, spominska knjiga, kjer je objavil npr naslovnice vseh svojih knjig, statistične podatke o metrih izdanih knjig, sto misli o knjigah in podobno.
Saga o Karantaniji, ki je mimogrede izšla pri založbi Karantanija, pa prinaša pred bralce, ki jim je ljuba zgodovinska tematika, zgodbe Kralja Sama, Cesarja Arnulfa in Kneginje Eme. Sivec s temi knjigami sega na področje zgodovine našega ozemlja in ljudstev, ki so tu živela. Kot pravi piše o naši pra domovini in ljudeh, ki so jo oblikovali in ji pustili pečat. Ob pisanju se je poglobil v znane vire in izoblikoval svojo podobo tistega časa, ki sloni na znanih dejstvih in domišljiji. Pravi, da pravo kritiko napisanega šele pričakuje.
Ivan Sivec piše za ljudi. Je eden najbolj branih avtorjev pri nas. Ljudje si dnevno v knjižnicah izposodijo 126 njegovih knjig… Je tudi avtor množice besedil narodnozabavnih skladb, najrazličnejših ansamblov. S sto izdanimi knjigami je nedvomno slovenski fenomen. Zaradi vsega naštetega in ker je v vabilu na predstavitev Sage zapisal, da ob takem dogodku, kot je predstavitev Sage o Karantaniji, skorajda ne smem manjkati, tega res nisem storil. Pripenjam še sliko s predstavitve, kjer je bila navzoča tudi literarna zgodovinarka dr. Helga Glušič.

Me je navdušila. Ne, nisem bil tam… Potopisno predavanje sem si ogledal in deli Mehike, Belizeja in Gvatemale so me prevzeli. Narava, ki je precej drugačna od naše, ostanki starih kultur, prijazni ljudje, poceni nastanitve (kakor kje) in zanimiva hrana, delajo te kraje posebne.
Samo malo daleč je. In na drugačne navade se moraš privaditi, tudi na drugačne temperature. Čas kar naenkrat ni tako važen in usoden. Pa ni da bi preveč izgubljal čas. Naj spregovorijo slike. Avtorici: Jasna Rus in njena kolegica Nina.

Mehiška obala, Cancun.

Majevske ruševine.

Ostanki samostanskega kompleksa, Guatemala.

Legvana turisti nič ne motijo.

Čas teče in odšteva...

V samo enem dnevu! 250 tisoč ljudi, 12 % cele populacije… ta podatek kar malo zatrese kolena. Slovenci smo spet našli nekaj, kar nas lahko poenoti. Čistili so stari in mladi, politiki in neopredeljeni, verniki in ateisti, rdeči in beli, danes vsi zeleni! V skrbi za naše okolje, domovino. Beseda Slovenija je spet dobila nekaj bolj prijazen odmev. Je to polje, kjer se lahko poenotimo tudi za naprej? Malo verjetno, a kljub vsemu obetavno.

In mi smo bili tudi poleg. Zjutraj se je naša cela četica, z vozičkom vred, odpravila na zbirno mesto, kjer je bilo prav živahno. Veliko ljudi, veliko dobro razpoloženih ljudi. Dobili smo rokavice, vrečke in mesto kamor naj se odpravimo. Kot družina z majhnimi otroki, smo bili določeni za pobiranje ti. »razpršenih« odpadkov, kar pomeni, da smo imeli klasično čistilno akcijo. Med bloki v naši soseščini smo pobirali tisto, kar je ležalo po zelenicah in okoli. Morda bi kdo pomislil: »Saj tam ni kaj dosti najti«. Kaj dosti res ne, a vreče so se kar polnile. Papirčki, drobna plastika in ovojni papir. Kraljevali pa so… cigaretni ogorki. Ne bi verjel, koliko čikov leži ob poti. Kako je že rekla Svetlana Makarovič? »Prekleti kadilci!« Pa tega ni rekla zaradi ogorkov. Malo samokritike tistim, ki vlečejo ne bi škodilo.

Ob koncu smo se morali zglasiti na izhodiščni točki in za evidenco sporočiti koliko smeti smo nabrali. Berem, da je bilo več kot uspešno. Počutim se kot član velikega vrvenja, ki je danes zakoličilo vseslovensko gibanje za lepšo, bolj ekološko, čistejšo, bolj prijazno in zeleno Slovenijo. Jaz sem ZA.