V svetih božičnih dnevih naj bo srce polno notranjega miru in ta naj bo zvest spremljevalec v letu 2015. Z nežnostjo in upanjem poglejmo naprej. Notranja ubranost in mir naj nas odpreta, da bomo vsakega človeka sprejeli kot sopotnika, brata in sestro, z naklonjenostjo in toplino.
V dneh polnih megle, se velja vzpeti na kak hrib, ki gleda iz mlečnega oceana... Ne bo vam žal. Napolnili si boste tako telo kot duha.
Večer 5. decembra je eden najbolj pričakovanih v letu. Otrokom se je ves dan vlekel kot bi bil ponedeljek. Vse sobe so bile pospravljene že davno pred večerom. Nihče se ni prepiral, celo stopali so bolj tiho kot običajno. Široko odprte oči so pričakovale. Zvečer jih je bilo težko spraviti na koncert pa čeprav so tam nastopali in še nikoli se nismo tako hitro spravili v avto in odpeljali domov.
Miklavžev večer ima pač svojo famo.
Ko smo prispeli so bili krožniki že pripravljeni. Na vsakem je bilo z drobno, okorno pisavo napisano ime, ob njem pa še želje za tiste, ki znajo brati otroška pričakovanja. Kdaj pride, dobri škof iz MiIre, se je glasilo vprašanje, ki pa ni bilo izgovorjeno naglas, saj dobri mož vendar ne pušča čakati svojih otrok…
Potem pa v trenutku, ki se je izmaknil otroški pozornosti, so se na krožnikih pojavili barvni paketi. Otroške oči so se še bolj zasvetile, usta pa se kar niso mogla ustaviti. Prišel je! PRIŠEL JE!
Za tek po hodniku bi lahko podelili tudi kako atletsko nagrado, le da tokrat zmagovalec ni bil pomemben. Pomembni so bili lično zaviti paketki z imeni. Kako hitro lahko otroci odprejo darila, ve le tisti, ki je sam kdaj doživel veselje ob prihodu priljubljenega svetnika. Še zmolimo za tiste, ki se jih Miklavž letos ni mogel spomniti. Luč se ugasne a beseda iz malih postelj še dolgo ne potihne.
In potem? Spanec nocoj ne bo prišel na hitro, kajti otroci držijo svoje igračke pod pazduho in jih skrivajo pod odejo. Ovitki čokoladnih bombonov ležijo po kuhinji in z ženo jih pobirava. Olupki od mandarin in arašidov pa tlakujejo tla.
Sinoči smo se prvič letos zbrali ob adventnem venčku. Ugasnili smo vse luči in otroci so opazovali koliko svetlobe da ena sama svečka. Ni je veliko, so ugotavljali. Pogovarjali smo se, da so dnevi vse krajši, da je zato vse več teme in svetloba se bo spet začela krepiti šele z Jezusovim rojstvom.
Da v našem življenju ne bi bilo toliko teme, jo moramo razsvetliti z našo svetlobo, so ugotavljapli otroci. Tisto, ki jo nosimo v svojih srcih. Domenili smo se, da bomo v teh dneh drug do drugega bolj prijazni in pozorni. Pri tem nam bo pomagala igra skriti prijatelji. Na skrivaj bomo druge presenečali in razveseljevali. Tako bomo simbolično prižigali več luči na adventnem venčku.
Kjer je tema, tam je treba prižigati več luči in vsako dobro delo je lučka več na adventnem venčku.
Koncert v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je v popolnosti uspel!
Aleksander Mežek
Alenka Godec
Ob zadnji pesmi z Anderejem Jermanom.
Irena Vidic
Irena Vrčkovnik
Modrijani
Nuška Drašček
Posebni gost, misijonar Pedro Opeka.
