Počitniške urice se neizbežno končujejo. Le še nekaj dni in novo šolsko leto se bo začelo. Kupili smo že šolske stvari, otroci zavijajo knjige in podpisujejo zvezke. Neko posebno, naelektreno vzdušje vlada. Šolske stvari dišijo po novem in vsi ugibamo, kako se bo začela šola. Koliko novih učiteljic jih bo učilo, bodo morda dobili kakšnega novega sošolca ali sošolko? Prvi šolski dnevi so zelo pomembni, takrat dobimo prvi vtis o šoli, drugi pa o nas. Žal je tako, da smo še kako ujetniki svojih čutov in tisto, kar bomo »zamrzili«, nas bo še dolgo spremljalo.
Zato skušamo zadnje proste ure čimbolj sprostiti. Neobvezni sprehodi, ogled kakšne predstave ali filma in seveda veliko športnih aktivnosti, bi bil moj nasvet za zadnje počitniške dni. Jutri odhajamo na Triglav. Otroci so dobro pripravljeni in ne bo jim težko prehoditi poti do našega očaka. Vreme kaže odlično, nahrbtniki so pripravljeni. K počitku legamo, čeprav od napetosti verjetno še dolgo ne bomo zaspali. Slišim jih kako se pogovarjajo in smejijo domislicam. Naj živi počitniška brezskrbnost, pa čeprav le še nekaj dni…

Bil sem na predstavitvi Slovenskega zgodovinskega atlasa. V polni dvorani na SAZU-ju je vse nagovoril predsednik Jože Trontelj, pa akademik Niko Grafenauer, direktor Nove revije Zalaznik, avtorji in uredniki… Uredniško in hkrati avtorsko ekipo so sestavljali dr. Boris Golec, dr. Franc M. Dolinar, dr. Miha Kosi, dr. Aleš Gabrič in mag. Tomaž Nabergoj, zemljevide pa je izdelala kartografinja Mateja Rihtaršič. Slišali smo veliko vznesenih besed, od tega da take publikacije nimajo tudi nekateri večji narodi, do tega da gre pravzaprav za monumentalno delo, ki sodi med državne atribute, kot naprimer zastava grb, pravopis…
To sicer ni prvi slovenski zgodovinski atlas, saj je prvi nastal leta 1948 v begunskem taborišču v Spittalu, drugi prilagojen za šolsko uporabo pa leta 1960 v Argentini. V domovini smo bili vedno odvisni od Jugoslovanskih atlasov, oz. je bilo naše ozemlje vedno vključeno v atlase drugih držav. Tako je bil npr zemljevid pismenosti iz leta 1950, ki ga je izdal UNECSO, za Slovence neprimeren, saj smo bili tam uvrščeni med podpovprečno pismene narode (zato, ker je bil zemljevid narejen po Jugoslovanskem povprečju…).
Posebej zanimivo je bilo, da so atlas oglaševali na Družini, Reporterju, Demokraciji…, da ga je izdala Nova revija. Človek nehote postane radoveden ali smo končno dočakali nek premik v uradnih zgodovinskih krogih? Namreč Repe, Nečak in Pirjevec niso imeli nič pri omenjeni izdaji.
Kljub vsemu pa me je poglavje o drugi sv. vojni spet razočaralo. Dr. Gabrič namreč sploh ni napisal, da je med vojno potekala revolucija, po drugi strani pa je mirno uporabil besedo kolaboracija. V novem atlasu, ki mu res lahko čestitamo za nekatere nove poglede na našo zgodovino, se spet pojavljajo črne lise. Ali lahko razumemo med in povojni čas brez revolucije in revolucionarnega nasilja? Če tega ne bi bilo, tudi ti. kolaboracije ne bi bilo.

Sedel sem v avtu pred pošto in čakal, da žena dvigne paket učbenikov za novo šolsko leto. Vroč ponedeljkov popoldan ni deloval ravno spodbudno, še sploh, ker je bila na pošti gneča. Če človek nima kakšnega posebnega dela, opazuje okolico. Zdolgočaseno in vročini primerno. Natanko nasproti je bil parkiran kombi, slikopleskarstvo. Kombiji se mi nikoli niso zdeli posebej zanimivi, tokrat pa sem postal pozoren. Ali vidim prav? Na spodnjem delu reklame, pod kontaktnimi številkami je pisalo nekaj, kar me je v hipu spravilo v dobro voljo.

»Nismo najboljši, smo pa najdražji.« Pa kdo se tukaj heca in kdo koga vleče? Če bereš kot piše, gre za izrazit primer antireklame. Namreč sami priznavajo, da niso vrhunski pri delu, ampak pri izstavitvi računa. Kdor si upa nekaj takega zapisati kot reklamo na svoj kombi, pa že mora imeti nekaj samozavesti! Kot bi kmet rekel: »Naše mleko hitro skisa, zato je nekaj dražje…« Ali pa gradbenik: »Hiša, ki jo boste kupili sicer ni potresno varna, je pa vsaj pregrešno draga…«
Ne vem, morda pa ima ta slogan kakšen drugačen pomen? Morda je komu ušel hrvatizem in naj bi najdražji pravzaprav pomenilo, najljubši? Verjetno bi se našel še kak pomen, pa se mi niti ne ljubi več razglabljati (še vedno je precej vroče in človeku gredo lahko neumnosti po glavi…). Če nič drugega je omenjeni primer jasno znamenje, da je vsaka reklama, (tudi slaba) dobra reklama. Zakaj? Poglejte samo koliko časa mi je vzelo zabavanje z njo. Morda še preverim, kako je res s cenami pri njih.

Na Sinjem vrhu
Likovna kolonija Umetniki za Karitas že 17.leto poteka na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Tudi tokrat so se zbrali umetniki iz domovine in tujine in skupaj ustvarjajo za ljudi v stiski. Sinoči smo imeli tam tudi pogovorni večer, kjer so udeleženci razmišljali o umetnosti, solidarnosti in ustvarjanju v dober namen. Prav prijetno smo se imeli, mene pa sta najbolj presenetili njihova odprtost in iskrenost. Ni enostavno oditi en teden od doma, se odpovedati družini, počitnicam, lastnim hobijem… in oditi popolnoma prostovoljno na »Goro«, kjer v »potu obraza« nastajajo likovna dela, od katerih ustvarjalci ne bodo imeli ničesar, razen omembe v katalogih. In vendar umetniki pridejo, ustvarjajo in širijo zavest o lepem in dobrem med ljudi. Če to ni lepo znamenje, da nad svetom še ni za obupati…

Joanna Zajac Slapničar s hčerko Heleno, Arkan Al Nawas, v sredini kipar Zvonimir Kamenar iz Reke, Brane Jazbar, Klavdij Tutta in Dušan Stele

Med pogovorom z Konradom Krajncem, Zvonimirjem Kamenarjem in Klavdijem Tutto

Jožica Ličen, Jana Peršolja, Tone Seifert, Mira Ličen Krmpotič in Ubald Trnkocy

Danes goduje sv. Maksimiljan Kolbe, najbolj znani svetnik druge svetovne vojne. Leta 1941 so ga aretirali in odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Konec julija 1941 je iz bloka št. 14., kamor je bil nazadnje premeščen, izginil neki jetnik. Zato je bilo deset drugih za to obsojenih na smrt v bunkerju lakote. Med izbranimi je bil tudi družinski oče Frančišek Gajowniczek, ki je zajokal: "Uboga moja žena in otroci! Nikdar več vas ne bom videl!" Tedaj pa je stopil iz vrste p. Maksimiljan in se ponudil v zameno. Poveljnik je zamenjavo sprejel. V bunkerju smrti so trpeli skoraj 14 dni. Kolbe je umrl zadnji, potem ko je vse ostale pripravil na smrt. Ko je papež Janez Pavel II. leta 1982 Kolbeja razglasil za svetnika, so na trgu svetega Petra med prisotno množico opazili tudi sivolasega moža z družino, Frančiška Gajowniczeka. Po obrazu polnem gub so mu polzele solze... To je znana zgodba, ganljiva in navdihujoča, kot Kristusov zgled, ki pravi »... kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 10,39)

Malokdo pa ve (to ni zapisano niti v Palmah mučeništva), da imamo tudi Slovenci svojega Kolbeja. Tudi mi imamo duhovnika, ki je stopil iz vrste in zamenjal svoje mesto s fantom, pred katerim je bilo še vse življenje... To je Izidor Završnik, doma iz Gomilskega. Za svetega najbrž nikoli ne bo razglašen, ker priče niso več žive, vendar to njegovemu primeru ne more nič odvzeti. Bil je duhovnik, ki so ga Nemci ubili v mariborskem zaporu 10. marca 1943. Zaprt je bil zato, ker so pri njem našli ponarejene prepustnice za ljudi, ki jim je pomagal bežati z od Nemcev okupiranih območij. Nekega dne so na dvorišču postrojili zapornike. V vrsti so začeli izbirati talce za streljanje, vsakega desetega. Za smrt je bil določen tudi neki mlad fant Franc Žvan. Ko so se nemški vojaki pogovarjali pred streljanjem, ga je Završnik potegnil iz vrste. Rekel mu je, da ima pred seboj še vse življenje in stopil na njegovo mesto. Tako je šel v smrt namesto njega. Žvan je vojno preživel in pozneje živel v Ljubljani, menda je bil celo v partiji, a je ostal kristjan in je svoji ženi večkrat govoril, da ga je rešil nek duhoven. Ni pa vedel, kdo je bil. Po njegovi smrti je to povedala njegova vdova. Iz datuma streljanja so potem ugotovili, da je bil med takrat ustreljenimi talci samo en duhovnik, Izidor Završnik. Osupljivo. Maksimiljan Kolbe je danes poznan po vsem svetu, pri nas pa Završnikov primer pozna le peščica... Njegova žrtev ni bila nič manjša od Kolbejeve. Za sočloveka je dal največ, kar je imel, življenje. Vendar pa so Poljaki in kasneje ves katoliški svet, v Kolbeju prepoznali tako svetel zgled, da ga ni mogla zatreti niti povojna rdeča diktatura. Slovenci tukaj še (precej) zaostajamo.