Bil sem na predstavitvi Slovenskega zgodovinskega atlasa. V polni dvorani na SAZU-ju je vse nagovoril predsednik Jože Trontelj, pa akademik Niko Grafenauer, direktor Nove revije Zalaznik, avtorji in uredniki… Uredniško in hkrati avtorsko ekipo so sestavljali dr. Boris Golec, dr. Franc M. Dolinar, dr. Miha Kosi, dr. Aleš Gabrič in mag. Tomaž Nabergoj, zemljevide pa je izdelala kartografinja Mateja Rihtaršič. Slišali smo veliko vznesenih besed, od tega da take publikacije nimajo tudi nekateri večji narodi, do tega da gre pravzaprav za monumentalno delo, ki sodi med državne atribute, kot naprimer zastava grb, pravopis…
To sicer ni prvi slovenski zgodovinski atlas, saj je prvi nastal leta 1948 v begunskem taborišču v Spittalu, drugi prilagojen za šolsko uporabo pa leta 1960 v Argentini. V domovini smo bili vedno odvisni od Jugoslovanskih atlasov, oz. je bilo naše ozemlje vedno vključeno v atlase drugih držav. Tako je bil npr zemljevid pismenosti iz leta 1950, ki ga je izdal UNECSO, za Slovence neprimeren, saj smo bili tam uvrščeni med podpovprečno pismene narode (zato, ker je bil zemljevid narejen po Jugoslovanskem povprečju…).
Posebej zanimivo je bilo, da so atlas oglaševali na Družini, Reporterju, Demokraciji…, da ga je izdala Nova revija. Človek nehote postane radoveden ali smo končno dočakali nek premik v uradnih zgodovinskih krogih? Namreč Repe, Nečak in Pirjevec niso imeli nič pri omenjeni izdaji.
Kljub vsemu pa me je poglavje o drugi sv. vojni spet razočaralo. Dr. Gabrič namreč sploh ni napisal, da je med vojno potekala revolucija, po drugi strani pa je mirno uporabil besedo kolaboracija. V novem atlasu, ki mu res lahko čestitamo za nekatere nove poglede na našo zgodovino, se spet pojavljajo črne lise. Ali lahko razumemo med in povojni čas brez revolucije in revolucionarnega nasilja? Če tega ne bi bilo, tudi ti. kolaboracije ne bi bilo.