Papež Frančišek je na veliki četrtek umival noge mladostnim prestopnikom, naš župnik izbranim župnijskim sodelavcem, vse skupaj v spomin na dogodek pri zadnji večerji, kjer evangelist Janez v trinajstem poglavju piše: »Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.«

Ob tem sem pomislil, kako bi bilo, če bi direktorji podjetij, kdaj umili noge svojim delavcem? Če bi uradniki na upravnih enotah umili noge občanom? Ali če bi ministri vlade namesto dolgotrajnega sestankovanja odšli na ulico in umivali noge državljanom? Da bi se spustili iz višav svoje pomembnosti in opravili strežniško delo. Zdi se mi, da nam manjka pristne ljubezni do sočloveka, ki lahko marsikaj ozdravi, popravi in razume. Manjka tudi empatije do sočloveka, vživljanje v njegovo doživljanje, v njegove probleme, v njegov zorni kot.

Če pa se zmoremo skloniti pred sočlovekom, se na nek način ponižati toliko, da pred njim pokleknemo in mu umijemo nogo, vzamemo Jezusov zgled, do kje naj seže ljubezen, zares. S tem tudi zrelativiziramo poklicne in ostale vloge, ki jih igramo in postanemo zgolj in samo ljudje. To pa nas med drugim pripelje tudi do krščanskega socialnega nauka, kjer je na prvem mestu človek.

Zato imam red veliki četrtek.

Cvetna nedelja naznanja, da stopamo v Veliki teden. Gre za spomin Jezusovega vstopa v Jeruzalem, ko so ga jahajočega na oslu, ljudje pozdravljali tako, da so predenj polagali zelenje. Še pred bogoslužjem je blagoslov zelenja, ki ga nato odnesemo domov in spoštljivo shranimo, saj gre za »blagoslovljeni les«. Včasih so prevladovale znane raznobarvne butarice iz barvanih lesnih oblancev, vendar pa je v zadnjih letih vse več tistih, ki si sami naredijo butare iz različnega zelenja, kjer pa ne smejo manjkati oljke.

Center dogajanja je procesija z zelenjem, ki nas vodi v cerkev. Ta dan tudi prvič v tem letu poslušamo pasijon, evangeljsko poročilo o Jezusovih zadnjih urah zemeljskega življenja. Začenjajo se pomembni dnevi, ki naj nam pozornost usmerijo v najpomembnejše dneve Cerkvenega leta.

Pri nas danes ni bilo sonca, zato sem ga iskal v preteklosti. Ta slika je nastala leta 1997. Iz nje odseva postno vzdušje in vonj prihajajoče pomladi.

... tudi počitnic. Spočili smo duha, telo malo manj. Doživeli pa nekaj pravljičnih trenutkov.

Včeraj (18. februarja) je v Buenos Airesu v 93. letu izdihnil Božidar Fink, oče letošnjih nagrajencev Prešernovega sklada, pevcev Bernarde in Marka.

Rojen je bil 30. avgusta 1920 v Litiji. V Ljubljani je maturiral in diplomiral na pravni fakulteti. Po drugi svetovni vojni je moral emigrirati v Argentino, kjer je bil vodilen član organizacij skupnosti v Buenos Airesu, v krovni organizaciji Zedinjena Slovenija, Slovenski kulturni akciji in drugih. Pisal je strokovne razprave, načelne članke, kritike in poročila iz perspektive Slovenca v tujini. V Sloveniji sta izšli njegovi knjigi Na tujem v domovini (1999) in Za notranjo osvoboditev Slovenije (2006). Takoj po razglasitvi samostojne Slovenije je bil dobra tri leta upravnik diplomatskih in konzularnih poslov v Buenos Airesu, kot pooblaščen predstavnik ministrstva za zunanje zadeve RS; tudi po njegovi zaslugi je bila Argentina ena prvih držav v Južni Ameriki, ki je priznala Slovenijo za samostojno. Leta 1997 je bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije »za zasluge v dobro Republike Slovenije v njenem mednarodnem priznanju in uveljavljanju«. Z ženo Valentino, rojeno Kovač, sta imela šest otrok, ki so vsi dejavni v znanstvenih, umetnostnih ali splošno družbenih področjih. V zadnjih letih je ostal, kljub visoki starosti, pronicljiv pisec člankov, med drugim tudi v tedniku Družina. Preko spleta je iskal latinske tekste velikih pisateljev (Ciceron, idr) in jih prevajal v latinščino. To je bil njegov svet, nedotaknjen do konca.

Ta petek 22.2. bo v ljubljanski stolnici zanj ob 18.30h maša zadušnica.