»Hvalim Boga, da mi je razodel srečo, da vidim v smrti ključ do naše resnične sreče. Noben večer ne ležem, ne da bi pomislil, da morda, mlad kakor sem, jutrišnjega dne ne bom učakal. In vendar ne more nihče, ki me pozna, reči da sem čemeren ali žalosten. Za to srečo vsak dan hvalim svojega Stvarnika in iz srca jo želim vsakemu bližnjemu.« Mozart

Kljub temu, da so ulice polne, smo sami...
Glasna glasba, slušalke v ušesih, pogledi, ki ne sežejo do oči...
Prazna srca se redko razveselijo...
Čas nas pušča na robu odločitev, na globoko ne plujemo...

A nekje pojo zvonovi. Mnogim v posmeh, mnogim v opomin!

Opominjajo, da zvestoba traja vse dni in gre tudi preko grobov...
Tema ne more zmagati, dokler v hramu gori drobna sveča...
In srca čakajo svetlobe, da se naužijejo veselja...
Krivičnost sveta bo padla, ostalo bo, kar je vredno...