»Približalo se je nebeško kraljestvo«, je že pred dvema tisočletjema vzklikal prerok.
Mi pa še vedno čakamo in upamo na kraljestvo božjih otrok.
Človekovo življenje je podobno avtobusni postaji, saj vedno nekoga ali nekaj čakamo.
Naj bo v naših mladih letih, ko pričakujemo začetek šole, nove učitelje, izpite in počitnice.
Ali pa ko smo že starejši. Takrat čakamo službo, otroke, stanovanje…
Vse življenje na nekaj čakamo in še vedno se zgodi, da ne dočakamo…
Jezus pa prihaja med nas že 2000 let.

Adventni čas je čas milosti, čas razmisleka o našem pričakovanju, naši vlogi…
Malo dete, ki se bo rodilo se mora najprej roditi v našem srcu. Za to pa potrebuje mehke jasli, ki jih lahko pripravimo samo tako, da dete sprejmemo vase.
Naj bo letošnji Advent milostni čas, v katerem bomo osmislili naša pričakovanja, postorili nekaj za duhovno očiščenje in začeli »na novo«!
Malo dete, ki ga pričakujemo, pa naj nam stoji ob strani.

December je. Nekateri ga imenujejo veseli, drugi nakupovalni, tretji razposajeni… Vsak ga meri po svojem notranjem razpoloženju. A vendar, ali ne mislimo preveč na zunanje podrobnosti in premalo na notranjo luč, ki se pripravlja na rojstvo Odrešenika? Ali ni v nas vse preveč nemira, naglice in hitenja? Kot mravlje brzimo, nosimo na kup in si ustvarjamo lažno sliko Doriana Graya. A kaj je za njo? Praznina?
Blišč trgovin, divje večerne zabave, veliko alkohola…, je to praznični december? Z velikih zvočnikov donijo božične melodije in namesto prazničnega vzdušja kličejo k nakupovanju. Množica luči res lepo razsvetljuje nočno mestno panoramo, ampak ali ni to le krinka? Krinka, ki hoče prikriti našo temno notranjost?
Advent pomeni pričakovanje. Nagovarja z mirom, tišino in ljubeznijo. Naj vam vse to ne izostane v teh dneh!

Klikni na sliko za povečavo.

Za posteljo iz katere sem to jutro vstal – hvala Gospod.
Za toplino jutranjega stanovanja in speče otroke – hvala Gospod.
Za sivo jutranje vreme in zvonove, ki so me pripeljali v Tvojo hišo – hvala Gospod.
Za kavo, ki sem jo spil z ženo in pogovor o nedelji – hvala Gospod.
Za prijatelje, ki so se oglasili na obisk in hrano, ki smo jo zaužili – hvala Gospod.
Za sprva dolgočasno popoldne, ki so ga popestrile lutke – hvala Gospod.
Za voznika avtobusa, ki je bil danes v službi in prijaznega radijskega napovedovalca – hvala Gospod.
Za voziček v katerem lahko peljem najmlajšega – hvala Gospod.

Za vsemi temi drobnimi dejanji, stvarmi in gestami, so ljudje, ki se jim prav tako zahvaljujem.
Mizarji, zidarji, livarji, delavci na plantažah, vozniki, kmetje, umetniki, obrtniki…
Vsi skupaj so z delom »v ozadju« poskrbeli, da nam je lepo in udobno.
Premalokrat, morda sploh nikoli, se spomnimo nanje, a so nepogrešljivi.
Gospod, hvala zanje, za njihov trud, skrite napore, besede in misli.
Življenje ni samoumevna danost, ampak je dar. In za vsak dar – hvala.
Hvala tudi, da se lahko zahvaljujem.
S tem hočem pokazati, da nisem zagrenjen in da hodim okoli z odprtimi očmi.

Hvala, Gospod!