Domišljali so si da imajo vse v svojih rokah:
Njegovo, komaj triletno javno govorjenje
bo odnesel veter,
čudežni dogodki bodo pozabljeni,
peščico zvestih bodo utišali z grožnjami.
V mraku velikega petka
so za Njegovo zgodbo že postavili piko.
Ampak zjutraj je bil kamen odvaljen,
zaman so Ga iskali med mrtvimi.
Njegovo popolno ljubezen je Oče nagradil:
Velikonočno jutro Ga je pozdravilo med živimi.
Preteklost, sedanjost in prihodnost
je presijala neugasljiva svetloba: Kristus živi!
Zato ne pozabi,
da te išče po samotnih poteh kakor izgubljene ovce,
da obvezuje tvoje rane, Dobri pastir.
Čez osebne kalvarije vodi tvojo roko,
s teboj išče smisel, upanje naše.
S praznim grobom se vse spremeni.
Aleluja, aleluja, aleluja!

p. Pavle Jakop

Klici različnih agencij, ki „preverjajo“ naše nakupovalne in druge navade, merijo javno mnenje in podobno, znajo biti včasih prava nadloga. To se še posebej pokaže, ko sediš na stranišču, v sobi pa neusmiljeno zvoni. Ker kar ne neha, tečeš v nizkem drncu s spuščenimi hlačami, misliš si, očitno je nekaj nujnega! Morda je kdo od znancev v stiski, zgodila se je kaka nesreča... Pa ni nič takega, le „iz te in te agencije, bi nam radi zastavili nekaj vprašanj“. Konec prizora si omislite sami.
Seveda vem, da niso tisti, ki kličejo nič krivi. Navadno gre za študente ali pa ljudi, ki so, ker ni bilo primernejše službe, pristali tam. Dopuščam pa tudi, da je tako delo komu tudi izziv...
Kakor koli že, včasih je človek za telefonske ankete bolj dovzeten, včasih manj... in tako lahko nastane tudi kaj primernega za 1. april, dan šaljivcev.

1.
„Dober dan kličem iz agencije...., vam lahko zastavim nekaj vprašanj?“
„Oprostite, zdajle ravno nimam časa, vas lahko pokličem kasneje?“
„Vas bomo mi poklicali gospod.“
„Ne, ne! Ne vem točno, kdaj bom končal, kar vašo številko mi dajte, pa vas pokličem.“
„Ja, gospod tega pa ne smem.“
„Kako? Ne smete mi dati vaše številke?“
„Nimamo te prakse gospod, da bi dajali svoje številke.“
„Zakaj pa ne? Ali nočete, da vas kličejo domov?“
„...Da...“
„Veste, jaz tega tudi ne maram!“

2.
„Dober dan kličem iz agencije...., delamo raziskavo o..., ali lahko dobim tistega polnoletnega člana vašega gospodinjstva, ki je imel zadnji rojstni dan?“
„Ne morete gospodična?“
„Zakaj pa ne?“
„Ker more govorit.“
„Oh, oprostite!“
„Nič hudega gospodična. Smo že marsikaj poskušali, ampak več od mahanja z repom in lajanja ne zna.“

3.
„Dober dan kličem iz agencije...., vam lahko zastavim nekaj vprašanj?“
„Oprostite gospa, se mi zdi da kličete iz neznane številke?“
„Res je gospod, imamo tak sistem, ki gre preko računalnika, saj vam bom vse razložila...“
„Gospa, jaz nikoli ne govorim z nekom, ki kliče iz neznane številke...!“
„Ampak gospod, saj vam bom vse razložila, ukvarjamo...“
„...če kliče iz skrite številke, nima čistih namenov...“
„...poslušajte me, saj vam bom razložila...“
„...ker se skriva...“
„...saj bi vam vse rada povedala...“
„...in jaz res nikoli ne govorim z neznanci, s skrito številko...!“

4.
„Dober dan kličem iz agencije...., vam lahko zastavim nekaj vprašanj?“
„Ravno molim, gospodična.“
„Oh oprostite, bom poklicala kasneje.“
„Zdaj ste me že zmotili. Bi se mi pridružili?“
„Kako prosim?“
„Če bi molili z mano? Ravno molim za mir. Znate moliti?
„...“
„Saj ni težko. Očenaš, pa nekaj zdravamarij. Človek se potem tako pomirjeno počuti.“
„...“
„No dajva, Očenaš, ki si v nebesih....“

5.
„Dober dan kličem iz agencije...., vam lahko zastavim nekaj vprašanj?“
„Kdo kliče?“
„Iz agencije kličem, merimo...“
„Oprostite slabo slišim, sem založil slušni aparat. Kaj ste rekli?“
„Iz agencije kličem, merimo javno...“
„Kam merite? Halo zelo slabo vas slišim.“
„Javno mnenje merimo gospod. Bi lahko...“
„Minka, Minka! Tukajle nekaj kličejo, bi radi nekaj merili, pa tako slabo slišim. Ja, kje je zdaj ženska? Počakajte gospodična, da pride žena. Ona bo bolj vedela.“
„Je že v redu gospod...“
„Kje si zdaj Minka? Mogoče je šla pa na vrt. Minka, Minka! Ja, ženska presneta, tukaj nekaj merijo, jaz pa ne slišim. Počakajte grem pogledat, če je zunaj. Minka, Minka!
„Bom kasneje poklicala gospod...“
„Kaj pravite? Kdo kliče? Minka, a tukaj sediš. A ne slišiš, da te kličem? A ti tudi nimaš slušnega aparata? Ja, kje si ga pa pustila? Ti bom pomagal poiskat...“
„...“

To jutro smo se nekaj razpisali o premagovanju in soočanju s problemi. Tako med vodenjem programa, preko Facebooka. Šlo je nekako takole:

„Kadar se skušamo izogniti življenjskim zapletom, se zdi, kot bi iz jase bežali v trnovo goščavo. Beg pred problemi ni rešitev! Treba je ostati in se z njimi spoprijeti.“

In je takoj prišla nova ideja:

„Problemi so varnostni signali, ki kažejo da smo na narobnem pasu. Ustavi in zamenjaj smer.“

Pa še naprej:

„Včasih problemi še niso zreli za reševanje in takrat nima smisla riniti z glavo skozi zid. Vsaka situacija mora najprej dozoreti. Moj mož, izkušen človek, celo trdi, da se vsak problem, če dovolj dolgo počakaš, reši sam od sebe.“

Z ugovorom:

„Ma, ne vem... bi se pokvarjen avto sam popravil? Včasih je kar treba ukrepati.“

In dvojnim sklepom:

„Itak, vsak problem je treba gledat sam zase - pri nekaterih pomaga samo hitra akcija, pri nekaterih počasna in vztrajna akcija, pri nekaterih pa potrpežljivost.“

„Ne razmišljaj o problemu. Poskušaj odpravit vzrok. Razmišljaj o zmagi, uspehu in cilju.“

Hvala za sodelovanje in iskrice, ki razveseljujejo in krepijo!

„Pretrgajte svoja srca ne oblačil!“
Srce kot nekaj notranjega, nekaj intimnega, samo mojega, me opozarja, da je v postu treba odpluti na globoko. Pretrgati je treba z življenjem, kot sem ga živel do danes in začeti znova. Spoznati moram svoje napake in se jih iz ljubezni do Jezusa odpovedati.
Kakšno zasluženje imaš, če se odločiš, da je zdaj v postu čas, da izgubiš nekaj kilogramov, da boš poleti v kopalkah bolje izgledal? Odpoved hrani v tem primeru pomeni lepotno dieto in ne krščanskega posta. Ali nisi pretrgal le svojih oblačil, mislil nase in ne na bistvo posta, ki je daleč od tvoje telesne postave.
Post je poglabljanje notranje moči. Le človek, ki je pripravljen priznati, da je krhek in grešen, se lahko povzpne na postno pot. Ta je težka in strma, a cilj blagohoten, vreden truda.
Postni čas nam tudi letos ponuja možnost čas intenzivne duhovnosti. Papež Leon Veliki ga je poimenoval kar velike duhovne vaje vse Cerkve. Pokora, ki nam jo Cerkev v postnem času še posebno priporoča, je po svojem bistvu spreobrnjenje, duhovna prenova, obrat človeka od ničevosti in obrnitev k Bogu. Zato je pokora težka, boleča, a hkrati tudi lepa, plodovita in vesela. Torej pokora ne pomeni nekaj mučnega, morečega. Po svojem bistvu je nekaj veselega, osrečujočega, saj nas združuje z Bogom. In tega pristnega združenja vam želim v prihodnjih dneh.

Prve spomladanske cvetlice na domačem vrtu. Če bi rasle sredi poletja jih sploh opazili ne bi, ker so tako neznatne in skromne. Ker pa so prve znanilke prebujajoče narave, jih sprejmemo kot kraljice. Skromni zvončki, ki cvetijo kljub jutranji slani, podleski, ki obarvajo še sivo zeleno trato in trobentice, rumene lepotice, sramežljivo nastavljajo cvetke soncu. Na vrtu opazim še teloh in čebele. Pomlad prihaja, brez dvoma.
Te drobne rože imajo poseben pomen. V srce, kjer se je naselil hlad zime in brezvoljnosti, vlivajo nov sok. Sok novega upanja, optimizma in življenja.